Ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let preteklega stoletja je v Evropi in drugod po svetu nastalo več kiparskih simpozijev. Pobudniki so bili večinoma umetniki sami. Po besedah Janeza Lenassija, enega izmed snovalcev mednarodne Forme vive v Sloveniji, so se »pojavili kot reakcija na razmere v kulturi, ki so se oddaljile od deklariranih razvojnih smotrov in se podredile vsakodnevni življenjski praksi«. Umetniki, zlasti kiparji, so politično in gospodarsko (tj. potrošniško) miselnost hiperproduktivnega načina življenja, ki se je v plastičnem oblikovanju zadovoljila z brezdušnimi rešitvami v smislu »modernističnega dizajna«, občutili kot grožnjo svobodi umetniškega ustvarjanja. Uprli so se brezimni proizvodnji artefaktov za najširše tržišče, saj svojih ateljejev niso hoteli spreminjati v proizvodne hale s tekočim trakom. Obrnili so se h klasičnim kiparskim materialom. Skušali so prisluhniti zakonitostim gradiva in ustvarjati v idealnih razmerah sonaravnega prisluškovanja prvinskim izrazom okolja ter v neomejenih razsežnostih in dimenzijah.
Vsa ta načela so bila vtkana v idejo prvih mednarodnih kiparskih simpozijev Forme vive v Sloveniji v začetku šestdesetih let, z večjim ali manjšim uspehom pa so ostala vodilo vseh kasnejših srečanj do konca osemdesetih, ko je pomembna mednarodna likovna manifestacija zaradi različnih razlogov na večini tradicionalnih krajev vsaj začasno usahnila.
Začelo se je leta 1961 s kiparjenjem v lesu v Kostanjevici in klesanjem v kamen v Portorožu. Le tri leta kasneje se je uveljavljenima likovnima centroma, ki jima je uspelo organsko izraziti kulturnokrajinsko izročilo ambienta, pridružila tudi Forma viva na železarskih Ravnah. Leto 1964 je bil namreč čas, ko je proizvodnja v prenovljeni in razširjeni železarni sredi Mežiške doline doživljala največji razcvet, hkrati z njo pa se je razvijal kraj. Plemenito jeklo je bilo simbolni material industrijske ere, zato ni naključje, da se je ideja, ki jo je na Ravne po naključnem srečanju s predstavniki Forme vive v Ljubljani zanesel kasnejši dolgoletni direktor železarne Franc Fale, tako dobro prijela. A medtem ko so monumentalna kiparska dela v Kostanjevici in Portorožu vseskozi bogatila galerijo skulptur na sklenjeni lokaciji v okolici slikovitega cistercijanskega samostana in na koščku morske obale v Seči, je bila na Ravnah ideja drugačna. Mesto so v šestdesetih letih intenzivno pozidavali z novimi bivalnimi soseskami, zato so kiparji praviloma ustvarjali svoja dela za vnaprej določene urbane ambiente. Sprva med stanovanjskimi bloki delavskega naselja na Čečovju, kasneje pa na izpostavljenih točkah širšega mestnega okoliša. Izvirna ideja je celo predvidevala postavitev skulptur na premišljeno odbrane kraje, kjer bi kot svojevrstne likovne znamenitosti in vedutni poudarki v smislu prostorskih koordinat določale izhodišča za urbanistično načrtovanje razvoja mesta. Izredna zamisel pa nikoli ni bila dosledno izpeljana. Resnici na ljubo bi morali celo priznati, da so se s spremembami v posameznih zaokroženih ambientih mestnega tkiva sčasoma poslabšale razmere za prepričljivo likovno učinkovanje tudi nekaterim skulpturam, ki so se ob nastanku in postavitvi kongenialno vključile v okolje.
Trideset skulptur, ki jih je prav toliko umetnikov – sedem Slovencev, pet Japoncev, trije Angleži, po dva Nemca, Hrvata, Italijana, Američana ter Jugoslovan, Poljak, Makedonec, Avstrijec, Danec, Irec in Kanadčan – ustvarilo na sedmih simpozijih med letoma 1964 in 1989, se je kljub temu tako vraslo v vizualno podobo središča doline ob reki Meži, da so ne glede na izrazito abstraktno likovno govorico postale njegov nepogrešljivi del in simbolni izraz več kot tristo let stare tradicije fužinarstva v teh krajih. Čeprav so v provincialnem industrijskem okolju, kakršne so bile Ravne, idejo umetniškega simpozija vseskozi spremljali zelo različni in nasprotujoči si odmevi, so domačini vendarle vzeli nenavadne jeklene forme vive za svoje. Marsikdo se jih je že toliko navadil, da jih niti ne opazi več, a povsem ravnodušnega niso pustile nikogar, o čemer pričajo nekatera bolj ali manj duhovita in tudi hudomušna ljudska poimenovanja posameznih skulptur. Tako so Tihčevo na Čečovju krstili za monštranco, Hoskinovo pri kinodvorani za letalo, Basaldellov kip na Čečovju spominja ljudi na radar, Yoshikawov na Janečah na polža, v Trudeaujevi skulpturi pri gasilskem domu pa so videli obglavljeno človeško figuro, ki naj bi ponazorila birokratsko pamet vodilnih v »fabriki«. Poslanstvo umetnosti pač nikoli ni bilo zgolj v njeni estetski okrasni funkciji, temveč tudi v intrigantni provokativnosti. K uspešnim akcijam Forme vive na Ravnah, ki se je v petindvajsetih letih razvila v izjemno pomembno tradicionalno manifestacijo, so najbolj pripomogli nekateri posamezniki, brez katerih izvedba zahtevnega mednarodnega projekta sploh ne bi bila mogoča. Zaslužna je seveda cela vrsta ljudi (ob pobudniku Faletu moramo med organizatorji izpostaviti vsaj še »fabriškega« kulturnega animatorja Franca Boštjana), najprej pa so to vsi mojstrski pomočniki v železarni, ki so umetnikom zagotavljali vsestransko strokovno pomoč in brez katerih jeklene plastike izjemnih dimenzij ne bi mogle nastati. V letih, ko so ravenski železarji s ponosom omenjali impozantne številke v več tisoč tonah izmerjene proizvodnje jekla, je bil občasni poletni »cirkus« z marljivimi, a ekstravagantnimi in muhastimi umetniki med delavci in večino lokalnega prebivalstva sicer prej ali slej sprejet z ironičnim posmehom, a tudi s samozavestno nečimrnostjo, ki se je kazala v izjemnem gostoljubju do gostujočih kiparjev in profesionalnem sodelovanju. Delavnica v odmaknjenem kotu enega izmed dvorišč velikanskega kompleksa tovarne je vsakokrat dajala vtis igrivega semnja, ob katerem so se mimoidoči brez slabih, a tudi brez pretirano naklonjenih misli zgolj dobrohotno nasmihali in se že naslednji hip potopili v »resnejše« razmišljanje.
Prva izvedba Forme vive avgusta in septembra 1964 je bila zamišljena kot enkratna akcija. S skulpturami sedmih kiparjev so nameravali oživiti novo stanovanjsko sosesko na Čečovju, kjer so začeli urejati zelenice, nasade in parke. Prostor med železarno in kovinarsko šolo, ki je bil določen za delovišče, pa je oživel že v začetku poletja, ko je pred vsemi prišel na Ravne Kanadčan Yves Trudeau, izdelal svojo skulpturo – učinkovito modernistično kompozicijo z izrazitim vzgonom v višino – in se pred uradnim začetkom simpozija vrnil v domovino. V prijateljskem in intenzivnem delovnem vzdušju je nato šest preostalih udeležencev – vsak zase, a v ustvarjalni skupini, kakršna je značilna za simpozije – uresničevalo monumentalne zamisli: že uveljavljeni Zoran Petrović je prvikrat v življenju varil nerjaveče jeklo, informelska tekstura odpadnih koščkov jeklene pločevine je pritegnila Stevana Luketića, za domišljeno, vendar s kasnejšo neprimerno pozidavo povsem pokvarjeno lokacijo je sugestivno »živo obliko« oblikoval Japonec Oda, medtem ko je Slavko Tihec svoj »semafor« sprva načrtoval kot mobilno skulpturo, ki naj bi se vrtela okoli lastne osi, le v poznejših letih znani profesor milanske Brere Giancarlo Marchese je kristalinično obliko izdelka zadržal v merah intimnejšega formata.
Uspeh prvega simpozija je organizatorje opogumil, da so že naslednje leto (1965) povabili k ustvarjalnemu delu nove štiri umetnike, med njimi tistikrat ni bilo Slovenca oz. Jugoslovana. Iz bližnje Furlanije je prišel znameniti Dino Basaldella in iz nekaj centimetrov debelih jeklenih plošč sestavil ekspresivno skulpturo, ki na robu čečovske terase dominira nad starim delom mesta. Mladi Portugalec Waldemar D’Orey je iz londonske St. Martin’s School of Art prinesel idejo čistega in igrivega modernističnega raziskovanja v duhu geometrijske umetnosti in op-arta, mojstra varjenja, Anglež Hoskin in Japonec Yoshiba, pa sta z neverjetno metjejsko spretnostjo oblikovanja kovine osupnila celo pomočnike na delovišču v železarni.
Po nekoliko daljšem presledku so leta 1970 na Formi vivi zopet delali štirje kiparji. Dobro sodelovanje z umetniškim združenjem na Japonskem je na Ravne pripeljalo Katsuyija Kishido, čigar efektno minimalistično skulpturo so naprej postavili v Dobji vasi nasproti upravne stavbe železarne, kasneje pa so jo namestili pri uvozu v novo stanovanjsko sosesko na Javorniku. Avstrijski Berlinčan madžarskega rodu Barna Sartory, ki je v duhu svojega kozmopolitizma prepotoval ves svet in veliko delal za natečaje v ZDA, je s poudarjeno konstruktivistično zamislijo zaznamoval razširjeno polje svojega ustvarjanja, enako kot kiparstvu zavezanega arhitekturnemu načrtovanju. Tudi Ernst Eisenmayer se je kot avstrijski emigrant po drugi svetovni vojni uveljavil v Veliki Britaniji. Njegova iluzionistično prostorsko razvita skulptura iz jeklenih profilov intrigantno priteguje poglede mimoidočih ob cesti skozi glavni trg na Prevaljah. Pred hotelom v Črni pa stoji značilna kiparska realizacija vodilnega slovenskega plastičnega oblikovalca kovin Franceta Rotarja. Za veliko kroglo z odprtim jedrom, ki jo je izdelal na Ravnah, je leto kasneje prejel veliko državno priznanje Prešernovega sklada.
Po petih letih (kar je postal ustaljen terminski ritem ravenskega simpozija) so se leta 1975 z jeklom in železom spopadli le trije umetniki. V druščino z različnih koncev sveta je bil zopet vključen Japonec: Yuki Oyanagi je izoblikoval figuralno kompozicijo (edino med vsemi projekti ravenske Forme vive!), ki stoji na ploščadi pred blagovnico Tuš v središču mesta. Petar Hadži Boškov, utemeljitelj modernističnega kiparskega snovanja v Makedoniji, je poleg v nebo zadirajočega se zalomljenega stebra v Mežici nekaj let kasneje izdelal tudi spomenik osvoboditve na Ravnah. Danec Sörensen je bil stari znanec kiparskih simpozijev v različnih mestih bivše Jugoslavije, nenavadna skulptura na Javorniku pa razodeva aktualno občutje v umetnosti tistega časa, ki je v slikarstvu odzvanjalo v t. i. novi podobi.
Na petem simpoziju leta 1981 sta prvič sodelovali tudi dve ustvarjalki. Milena Braniselj je izkoristila priložnost monumentalnega oblikovanja in v impozantnih dimenzijah uresničila vrtečo se formo – mobile, kar je tudi sicer osrednji poudarek njenega kiparskega dela. Tudi Nemka Irmtraud Ohme, profesorica na akademiji v Halleju, je realizirala nekonvencionalno zamisel trodelne, prostorsko razvite in živahno pobarvane skulpture. Američan Tom Lindsey, ki se ukvarja tudi s projektiranjem ekološke, solarne arhitekture, je domiselno uporabil najdene polizdelke v železarni in jih pred ravensko gimnazijo sestavil v futuristični imaginarni stroj. Lahkotna in transparentna Forma viva hrvaškega kiparja z Reke Zvonimirja Kamenarja je najprej v Dobji vasi nadomestila prestavljeno skulpturo Japonca Kishide, nato pa so tudi njegovi našli nov prostor v osrednjem cestnem krožišču med vzhodnim vhodom v železarniški kompleks, avtobusno postajo in občinsko stavbo.
V simpozij leta 1984 vključenim umetnikom so prvikrat določili temo: Mir – nikoli več vojne, saj so njihovo ustvarjanje povezali s praznovanjem štiridesete obletnice poslednjih bojev druge svetovne vojne na Poljani v naslednjem letu. V bodoči spominski park prizorišča zadnje bitke pa so postavili le monumentalno in simbolno pomenljivo plastiko pronicljivega oblikovalca krajine, Američana Garyja Dwyerja. Manj tematsko uglašene skulpture Roberta Stella, ki je kot mlad kipar s pravkar dokončano akademijo izjemno zrelo izkoristil ponujeno priložnost, preizkušenega mojstra Dušana Tršarja in Irca Jima Buckleyja pa so razmestili v park pred hotelom na Rimskem vrelcu pri Kotljah, na zelenico ob stavbi ravenske občine ter pred osnovno šolo na Prevaljah.
Zadnji simpozij Forme vive v prvem obdobju pred prekinitvijo so organizatorji izpeljali leta 1989, ko so se že kazali prvi znaki globalne krize v težki industriji, seveda tudi na Ravnah. V razmerah, ki na videz niso bile primerljive s tistimi v »zlatih« šestdesetih letih, je Matjaž Počivavšek izdelal sijajno skulpturo: s pomočjo domačih mojstrov jo je skoval iz monumentalnih jeklenih ingotov. Več kot deset ton težka plastika senzibilno in presenetljivo lahkotno z minimalistično natančnostjo raziskuje kiparski prostor, stoji pa sredi velike zelenice med bloki na Javorniku. V bližini je svojo idejo uresničil tudi Nemec Peter Kärst, medtem ko je kiparka Rene Rusjan (simpozija se je udeležila z veliko zamudo, saj je po odpovedi umetnika iz Izraela vskočila zadnji hip) prvič v zgodovini ravenskega simpozija pripravila prostorsko kiparsko instalacijo za interier nove stavbe pošte. Organska struktura Japonca Ishikawe v predmestnem naselju na Janečah, blizu doma »očeta« Forme vive na Ravnah Franca Faleta, je zaokrožila petindvajsetletno bero in s postmodernističnim nagovorom simbolno nakazala čas zatona herojskega modernizma industrijske dobe.
Nato so se okoliščine, ki so bile desetletja prej idealne za umetniško ustvarjanje, radikalno spremenile. Postindustrijska stvarnost je v temeljih zamajala ekonomsko perspektivo velikanskih, predimenzioniranih proizvodnih kompleksov – ne le v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu – in kljub dolgi tradiciji ter pregovorni potrpežljivosti in trmi koroških ljudi precej spremenila razmišljanje. Iskale so se nove vsebine in možnosti, od ustvarjenega pa so skušali ohraniti predvsem tisto, kar se je izkazalo kot vrednota. Ko so razmišljali o možnostih kulturnega turizma v regiji, se je med pomembnimi aduti znašla tudi galerija skulptur Forme vive. Lokalne skupnosti v Mežiški dolini so zato varstvo zapuščine Forme vive na Ravnah zaupale Koroškemu pokrajinskemu muzeju, ki je najprej ob 35. obletnici simpozijev leta 1999 z razstavama na Ravnah in v Ljubljani storil prvi korak k ovrednotenju tega pomembnega koščka nacionalne likovne dediščine, nato pa poskrbel za strokovno varovanje zbirke tridesetih jeklenih skulptur, razmeščenih v urbano okolje krajev v Mežiški dolini.
Pomena vrhunske mednarodne zbirke so se ves čas zavedali tudi v lokalni skupnosti in s podporo Občine Ravne na Koroškem ter nekaterih uspešnih podjetij, ki so zrasla na »pogorišču« nekdaj mogočne železarne, so v muzeju po devetnajstih sušnih letih obudili kiparsko srečanje in leta 2008 znova izpeljali simpozij, na katerega je strokovna komisija povabila Italijana Graziana Pompilija ter slovenske umetnike Romana Makšeta, Boštjana Drinovca in Primoža Oberžana. Prvi trije so se že preizkusili na drugih slovenskih deloviščih in tam zapustili močan pečat, zato so tudi na Ravnah iskali nove možnosti izrabe raznovrstnega jeklenega oz. kovinskega gradiva. Monumentalna kompozicija Romana Makšeta z naslovom Od tod do tod, ki je postala del ureditve novega osrednjega trga stanovanjske soseske na Čečovju, vnovič, kot že v delu, uresničenem ob ponovnem zagonu simpozija v Kostanjevici, razpira polje statusa kiparskega organizma, tokrat v izzivalni kombinaciji različnih kovinskih materialov. Sonični oblak, skupno delo Boštjana Drinovca in Primoža Oberžana pred upravno stavbo podjetja Sistemska tehnika, je nekonvencionalna zvočna skulptura iz nerjaveče pločevine, ki odkriva povsem nove možnosti dialoga monumentalne plastike z naravnim učinkovanjem vetra in naključnih obiskovalcev, shematizirana arhetipska Zlata hiša Graziana Pompilija, ki se v monumentalnih dimenzijah suvereno vključuje v urbano mestno tkivo, pa angažirano izpostavlja problematiko javnega in zasebnega.
Podjetja za tovarniško ograjo nekdaj mogočne železarne, zlasti Metal Ravne, še vedno skrbijo za potrebno infrastrukturo delovišča, kjer umetniki lahko oblikujejo jeklene skulpture monumentalnih dimenzij, vendar je neusmiljena logika tržne usmerjenosti podjetij v sodobnem času narekovala večjo zavzetost lokalne skupnosti. Občina Ravne je zbirko in simpozij Forme vive znova uvrstila med prednostne in strateške projekte kulturnega razvoja in tisto identitetno točko Raven, ki večstoletno tradicijo fužinarstva s pomočjo žlahtnega sporočila umetniške kreativnosti povezuje s sedanjostjo in prihodnostjo. Letošnji simpozij, ki poteka v okviru promocijskega projekta Ravne – mesto Forme vive, je z uspešno postavitvijo treh novih, sodobno zasnovanih skulptur, ki so jih izdelali mednarodno uveljavljeni kiparski mojstri Gorki Žuvela iz Hrvaške, Johannes Vogl iz Nemčije in Slovenec Tobias Putrih, ki živi med Ljubljano in New Yorkom, je Formi vivi na severnem kraku mreže štirih slovenskih delovišč znova namenil ustrezno pozornost in ji povrnil nekdanjo veljavo.
Zaokroženi pogled v preteklost in umetniška moč ter izpovednost zbirke skulptur Forme vive na Ravnah ponuja številne odgovore dobrih praks tudi danes, ko postavljamo nove, današnjemu času primerne temelje za oživitev likovne manifestacije, ki ni pomembna le za ožje domače okolje, temveč kot prestižna mednarodna prireditev z velikim ugledom omogoča precejšnjo prepoznavnost Slovenije na evropskem in svetovnem zemljevidu aktualnega likovnega dogajanja. Kiparstvo je namreč morda celo tisti medij likovne prakse, ki natančno opredeljuje status in lastnosti številnih oblik sodobne umetnosti. Medtem ko je slikarstvo s pomočjo elektronsko sintetizirane podobe vedno bolj izmuzljivo, neoprijemljivo in preseljeno v nematerialno ikonosfero virtualnih svetov, sta tradicionalna »počasnost« in poudarjena »fizičnost« kiparstva postali svojevrstna prednost v artikulaciji želja in vizij. Tako na videz okorni, a zelo »resnični« predmeti kiparskega plastičnega oblikovanja svojevrstno skrbijo za uresničevanje izvornih izhodišč in ontologije sodobne umetnosti. Mednarodni kiparski simpozij Forme vive, ki zna izrabiti to specifično moč kiparstva, se lahko kosa s podobnimi manifestacijami v tujini. Oživljeni simpozij na Ravnah je že storil pomemben korak v to smer, v prihodnosti pa bo z domišljenim konceptom in na žlahtnih temeljih, ki so predstavljeni tudi v tej knjigi, znova zaživel kot privlačen in sodoben mednarodni likovni projekt.
Marko Košan
