Padec Mošenika, Tržiške Bistrice in Lomščice je konec 19. stoletja poskrbel za živahno dogajanje na področju elektrifikacije. Rudnik živega srebra v Podljubelju (Sv. Ana) je bil kraj, kjer so leta 1893 zagorele prve žarnice na Gorenjskem.
Če je bila Škofja Loka z letom 1894 prvo mesto na Slovenskem, ki je dobilo javno razsvetljavo, je v Tržiču leta 1898 elektrarna lesnega trgovca Matevža Lončarja zagotavljala mestu elektriko za mestno razsvetljavo. Leta 1904 je z obratovanjem pričela elektrarna Bombažne predilnice in tkalnice na Čegeljšah, leta 1907 pa elektrarna Barona Borna na Tržiški Bistrici pod Pristavo. (Danes velja za najstarejšo še delujočo elektrarno HE Vintgar iz leta 1903). Elektrarna na Čegeljšah spada v zanimiv »stopničast« kompleks 3 zajezitev in prav toliko hidroelektrarnami na Mošeniku. Zajetje na Lajbu čez pobočje Drmalke napaja vodohran nad Polami, kamor pada voda proti HE na Polah, takoj pod njo pa je že nova zajezitev, od koder se sistem še dvakrat ponovi.
Za vodne pravice potoka Mošenika se je konec 19. stoletja vnela borba med Bombažno predilnico in tkalnico, Šentanskim rudnikom živega srebra in baronom Julijem Bornom. Šele s smrtjo barona leta 1897 in propadom rudnika leta 1903, so se odprle predilnici vse poti, da je postala večinski lastnik vodnih pravic na Mošeniku. Med zelo zgodnje na širšem področju spada elektrarna na Stegovniškem slapu (Kragl, 1936, 114), velikopotezne ideje je imel tudi solastnik Bombažne predilnice in tkalnice Edmund Glanzmann, ki si je v sodelovanju z lastnikom zemljišča Juliusom Bornom po ljudskem izročilu zamišljal kar zajezitev cele Doline in Jelendola v namen elektrarne. (TZ, Marjan Markič, 2010)
Posebnega pomena pa je električna energija, ki so jo kmetje izkoriščali sami. Na sliki so vidni ostanki Dobrinovega zajetja na Dobrinovem potoku v Podljubelju. Po izročilu ga je gospodar postavil v sodelovanju z »nekom, ki se je na zadevo bolje spoznal, vendar do dokončne izvedbe ni prišlo, ker je prej med njima prišlo do spora.« (TZ, Jurij Dovžan, 2005). Zanimiv primer nekoliko višje v vasi je bil pri Grabnovi domačiji na potoku Jezernica. Tu so uporabili kar mlinsko kolo, ki je dajalo toliko energije, da so v hiši gorele žarnice. »Bilo je zelo preprosto: preko lesenih rak je voda poganjala kolo. Pozimi, ko je bilo vode v potoku malo, smo večkrat preklopili nazaj na petrolejke.« Vseeno pa je to za tiste čase (med drugo svetovno vojno in v 50-ta leta 20. stoletja) veliko pomenilo. (TZ, Jože Meglič, 2017). Veliko posebnost na tem področju predstavlja vas Lom pod Storžičem. Leta 1973 je tako poročal Gorenjski glas, da elektrarne Janeza Gaberca – Anžica oskrbujejo celotno dolino po daljnovodu, ki so ga zgradili vaščani. Lom je bil torej na tem področju povsem samozadosten od leta 1947 naprej. (Gorenjski glas, 2. 3. 1973).
