Poslovno-stanovanjski blok Kozolec je ob Titovi cesti po načrtih Eda Mihevca nastajal v letih 1955-1957. Še pred načrtovano urbanistično realizacijo tega dela Bavarskega dvora je bil to prvi velemestni arhitekturni poseg po drugi svetovni vojni. Objekt se je uradno imenoval Stanovanjski blok Titova, v originalnih projektih sta tudi imeni Blok Evropa, sam Mihevc ga je imenoval Palača Gradis, po investitorju. »Ime Kozolec je objekt dobil že v času gradnje zaradi svoje takrat nedokončane oblike – polni stranici in skeletno ogrodje s poudarjenimi horizontalnimi ploščami – ki je dala sredi nezazidanih parcel slutiti obliko slovenskega kozolca. Ime je še danes v rabi tako v strokovnih kot laičnih krogih.« (Kralj, 2007, str. 100) Vtis kozolca je stavba dajala tudi kasneje s poglobljenimi balkoni, ki je bil kasneje s posegom zasteklitve uničen.
Strokovna literatura enotno poudarja arhitektovo vzorovanje pri znamenitem Le Corbusierjevem marsejskem bloku, Unite d’Habitation (1947-1952) s katerim je bila vpeljana nova bivalna kultura in je imela globalen vpliv na novo stanovanjsko gradnjo v urbanem okolju. Le Corbusier svojo zamisel vertikalnega mesta, postavlja v zeleno okolje, Mihevc je nasprotno, svojo zgradbo umestil ob glavni mestni ulici, ki je bila takrat sicer še na meji stare mestne zazidave, v viziji pa so objekt že dopolnjevale bodoče arhitekturne poteze ureditve Bavarskega dvora. »Stavba je bila zasnovana kot deset etažni blok s trgovinami v pritličju, poslovnimi prostori v prvih dveh etažah in stanovanji v vseh ostalih nivojih. Na dvoriščni strani je bila predvidena kinodvorana z vstopom iz Titove ceste prek poudarjenega nadstrešnega vhoda. Pod dvorano naj bi bila garažna hiša, vse skupaj pa naj bi bilo obdano z manjšim mestnim parkom. V prvem nadstropju je bila predvidena še restavracija…«(Kralj, 2007, str. 100) Kinodvorana nikoli ni bila realizirana, globoka jama je desetletja služila stihijskemu parkirišču, pred nekaj leti pa so bile končno zgrajene podzemne garaže in urejen plato pred vhodno stranjo objekta. Na tem mestu velja še omeniti, da so v Kozolcu odprli prvo samopostrežno trgovino v Ljubljani. Stanovanja so vse prej kot skromna, po svojem razkošju se lahko primerjajo z moderno meščanskimi npr. v Dukičevih blokih ali pa Nebotičniku. Prvi stanovalci so bili iz vrst politične in vojaške elite, zato za tiste čase tako nenavaden luksuz ni bil naključje. Upamo si trditi, da še danes ta stanovanja lahko veljajo za »nadstandardna« v petdesetih letih pa je celotna stavba simbolizirala občutje in merila velemesta. »Kozolec je danes med drugim tudi simbol zanosa glavnega mesta mlade republike, bil je tudi merilo za nadaljevanje urbanizacije, ki je pozneje preoblikovala širše območje severnih ljubljanskih vrat.« (Kresal, 2016, str. 50)
