Opomnja
Duh je drugo ime za razpoloženje, spreminja se. V prelomu tisočletja se zgodi razsežje podob, glasne so, bleščeče in pristale so na zaslonih. Opazovalec nima več potrpežljivosti za fragmente, poglobitev. Nekatere podobe kričijo po pozabi, druge po ohranitvi, po večnemu »hoteti ostati v spominu«. Hkrati nimajo več shrambe.
V času, ko knjiga postane dostopna in je vsakdo lahko bralec, besedi pride naproti tehnična podoba. Obe sta kažipot, ustvarjata pomene naše družbe. Vprašanje je, katera krepi katero. Sta skorajda brez predmetne vrednosti, ključ njune pomembnosti je informacija. Kakšen je ta pretok, ki se nikoli ne ustavi? Je lep, resničen in dober? Poplavlja nas, to je dejstvo.
Vodilo fotokronista je postavljenost v mnoga gledišča, videti svet na vedno nov način. Emancipira fotografijo, podobo osvobaja ideologije prekomerne produkcije. Z beleženjem da nevidno v vidno, drsi med čistim opisovanjem in zasebnim izkustvom, zvest »počasnemu« pristopu. S svojo prisotnostjo zadrži dih dogodkom, ljudem manifestira »glas«, četudi molk. Ujeta in shranjena stotinka življenja tako močno preseže ta naš hitri »zdaj«.
Fototeka vsebuje znanost, umetnost in politiko. Podobe se tihe slikajo pred našimi očmi, ohranile so posamičnost družbenih situacij zadnjih sedemdeset let, a nakazujejo celoto in razvoj. Še pred slednjim pa pogumno voljo do začenjanja, tako vztrajno, da celo konjušnica starega gradu postane opcija za skladišče knjig.
Je sila Sušnikove volje in duha.
Vpogled v fototeko je nostalgičen. Nostalgija je domotožje. Mnogim minulost ni več domača, kot tudi sodobnost marsikomu ne, a prostor teh soban, skupaj z vsemi orodji, orožji in rečmi preteklega, ostaja ljudem še vedno drugi dom. Mogoče celo pribežališče pred podivjano kulturo. Samo tiste stvari so »reči«, ki so v določenem razmerju s subjektom, z nami.
Knjižnica je tihi kraj, blagajne ne cingljajo in ni vonja po hitri hrani. Je pa poseben duh knjig, podkrepljen s šelestenjem listov bukev, celo magnolije in lipe. Šum korakanj obiskovalcev je zvok iskanj, radovednosti in vznemira. Med klepetom s knjižničarkami držiš v rokah svoje bodoče znanje, skoraj potešeno radovednost ali kmalu prepotovane horizonte domišljije, ne mudi se ti.
Naj ta občuten ideal še dolgo ostane živ.
Nika Hölcl Praper
