Levstik je sprva deloval kot domači učitelj, zatem pa kot urednik, kritik in politik. Na različne načine se je vključeval v narodni boj, vse z namenom večje veljave slovenstva in slovenskega jezika v javnem in družbenem življenju. Nazadnje se je zaposlil kot skriptor v ljubljanski licejski knjižnici.
Ko mu ni uspelo nadaljevati šolanje, se je Fran Levstik z Dunaja vrnil v Ljubljano. Zaposlil se je kot domači učitelj pri grofu Paceju, najprej na gradu Turn pri Moravčah, nato pa krajši čas še v Ljubljani. Med letoma 1858 in 1861 je bil domači učitelj pri pesniku Miroslavu Vilharju na Kalcu pri Senožečah.
V šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja se je največ ukvarjal s časnikarstvom. Leta 1863 je postal urednik Vilharjevega lista Naprej, prvega slovenskega političnega časopisa pri nas, ki je bil čez slabo leto zaradi Levstikove ostre kritike političnih razmer prepovedan. Med letoma 1865 in 1867 je pisal v časopis Slovenec, med letoma 1868 in 1871 pa v Slovenski narod. Objavljal je uvodnike, članke, dopise in druge sestavke. V luči boja za narodnostne pravice in obrambo jezika je pisal o aktualnem dogajanju, političnih in kulturnih vprašanjih ter o vsakdanjem življenju. Leta 1870 je na Dunaju pričel izdajati zabavljivo šaljiv list Pavliha. Zaradi svoje ostrine in brezkompromisnosti se je zameril obema političnima strujama pri nas, zato je list kmalu prenehal izhajati.
Vseskozi se je Levstik vključeval v politično in društveno življenje. Že leta 1861 je v Trstu postal tajnik Slavjanske čitalnice. Postal je tudi predsednik v Ljubljani ustanovljenega Dramatičnega društva, prve gledališke organizacija na Slovenskem, ki je delovala med letoma 1867 in 1920 in si prizadevala za slovensko poklicno gledališče. V tem času je sodeloval pri pripravah na ustanovitev Slovenske matice in postal njen prvi poklicni tajnik. Bil je tudi član in podpornik Južnega Sokola, ljubljanske čitalnice in drugih društev ter organizacij. Prav tako je bilo pomembno njegovo delovanje pri taborskem gibanju. Bil je aktivni udeleženec največjega vseslovenskega tabora v Vižmarjih pri Ljubljani leta 1869.
Z Dunaja se je v začetku sedemdesetih let vrnil v Ljubljano in po dolgih letih siromašnega in nestalnega življenja leta 1872 dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici, kjer je delal do smrti. V javnem in političnem življenju pa ni več sodeloval.
