Prva čitalniška béseda je bila šele januarja naslednje leto, ko je čitalnica dobila primerne prostore za svojo dejavnost v gostilni Pri kroni na Glavnem trgu.
Dogajanje na prvi bésedi, ko so k sodelovanju povabili pevce ljubljanske čitalnice je povzel dopisnik Novic, ki je še večkrat poročal o dogodkih v novomeški čitalnici. Že februarja je sledila Vodnikova svečanost, tretja, izredno dobro obiskana prireditev, je sledila marca, ko sta se odigrali dve enodejanki Strup in Domači prepir. Aprila so nato uprizorili Županovo Micko, novembra nastopili z igro Tat v mlinu, konec leta pa so pripravili še silvestrovanje. S tem se je zaključilo prvo leto delovanja novomeške čitalnice, ki je takrat štela 95 članov. Tako kot drugod na Slovenskem je tudi v Novem mestu čitalnica postala zbirališče narodno zavedne gospode in višjega uradništva, nižjih slojev in podeželja pa čitalniško gibanje praviloma ni zajelo. V Čitalnici se je odvijalo kulturnopolitično, narodno in družabno življenje s tem, ko so prirejali t. i. bésede, prireditve z igrami, petjem recitacijami in veselicami s plesi. Čitalnica se sicer ni ukvarjala s političnimi zadevami, kar je bilo zapisano tudi v njenih pravilih, a stanje v tedanji državi je bilo pač takšno, da je narodnostno vprašanje in položaj slovenskega jezika okoli katerega se je vrtelo čitalniško življenje postalo marsikdaj tudi politično vprašanje. Tako je bila Čitalnica tudi prostor politziranja in navduševanja nad slovensko ter slovansko idejo s pomočjo branja slovenskih časopisov in knjig. Kazina, ki je v 2. polovici 19. stoletja je veljala za zbirališče nemško usmerjenih Novomeščanov, je namreč nudila le nemške časopise.
Sprva so se prireditve odvijale v gostilni Pri kroni, ki je bila last gostilničar Antona Hočevarja. Tukaj so imeli čitalničarji dva prostora, večjega so uporabljali kot dvorano za prireditve, manjšega pa za čitalnico. Čitalnica je tu domovala do leta 1872, ko ji je lastnik odpovedal gostoljubje. Zatočišče ji je nato ponudila Josefa Skaberne, lastnica gostilne Pri zlatem levu na ljubljanskih vratih. Tu je bilo še nekaj čitalniških prireditev, leta 1885 pa se je novomeška čitalnica preselila v Narodni dom.
Na podoben način kakor prvo leto se je družabno življenje odvijalo v Čitalnici v vseh letih njenega obstoja. Na začetku leta so bili običajno plesni venčki, sledila je Vodnikova béseda oziroma Vodnikova svečanost, ki je bila v spomin na Vodnikov rojstni dan 3. februarja pravzaprav stalnica vsakoletnih februarskih dogodkov, kasneje so obeleževali tudi spomin na Franceta Prešerna, prirejali so miklavževanja, silvestrovanja, številne plese, srečolove in tombole. Po preselitvi Čitalnice v Narodni dom pa postane ena pomembnejših vsakoletnih družabnih prireditev pustni ples oziroma maškarada. Vseskozi so uprizarjali tudi dramske igre, zlasti po letu 1887, ko je v Novo mesto prišel profesor zgodovine Ivan Vrhovec, predsednik gledališkega odseka Čitalnice, ki je predstave tudi sam režiral. Igralci so bili diletanti, člani novomeške Čitalnice.
Nekatere bésede so prirejali tudi na prostem, kakor na primer v Bršljinu poleti 1867 na vrtu viteza Langerja ali pa leta 1900 v počastitev stote obletnice Prešernovega rojstva na Skabrnetovem vrtu pri Ljublanskih vratih. Na veselicah so velikokrat organizirali zbiranje prostovoljnih prispevkov v dobrodelne namene ali pa so dobiček od obiska prireditve namenili v dobrodelne namene, na primer marca 1866 za podporo revnim Dolenjcem. Avgusta 1888 so priredili koncert v korist prizadetim v požaru v belokranjski Vinici, spomladi 1895 pa koncert v korist v potresu prizadeti Ljubljani. Še istega leta so priredili igro v korist Dijaškemu podpornemu društvu v Novem mestu, zbirali so tudi sredstva za Vodnikov spomenik ter kasneje za postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani ipd. Tudi za financiranje lastne dejavnosti so prirejali številne srečolove in loterije. Občasno so prirejali tudi razna strokovna predavanja s temami različnih področjih. Kakšno leto je bilo dogajanje v čitalnici bolj pestro, drugič manj, kakšno leto pa je zaradi različnih razlogov vladalo zatišje. Skorajda popolnoma zamrlo je delovanje Čitalnice med prvo svetovno vojno, ko so izgubili prostore v Narodnem domu, saj je bila tam nastanjena vojaška rezervna bolnišnica Nagy Kikinda.
Sprva so se prireditve odvijale v gostilni Pri kroni, ki je bila last gostilničar Antona Hočevarja. Tukaj so imeli čitalničarji dva prostora, večjega so uporabljali kot dvorano za prireditve, manjšega pa za čitalnico. Čitalnica je tu domovala do leta 1872, ko ji je lastnik odpovedal gostoljubje. Zatočišče ji je nato ponudila Josefa Skaberne, lastnica gostilne Pri zlatem levu na ljubljanskih vratih. Tu je bilo še nekaj čitalniških prireditev, leta 1885 pa se je novomeška čitalnica preselila v Narodni dom.
Na podoben način kakor prvo leto se je družabno življenje odvijalo v Čitalnici v vseh letih njenega obstoja. Na začetku leta so bili običajno plesni venčki, sledila je Vodnikova béseda oziroma Vodnikova svečanost, ki je bila v spomin na Vodnikov rojstni dan 3. februarja pravzaprav stalnica vsakoletnih februarskih dogodkov, kasneje so obeleževali tudi spomin na Franceta Prešerna, prirejali so miklavževanja, silvestrovanja, številne plese, srečolove in tombole. Po preselitvi Čitalnice v Narodni dom pa postane ena pomembnejših vsakoletnih družabnih prireditev pustni ples oziroma maškarada. Vseskozi so uprizarjali tudi dramske igre, zlasti po letu 1887, ko je v Novo mesto prišel profesor zgodovine Ivan Vrhovec, predsednik gledališkega odseka Čitalnice, ki je predstave tudi sam režiral. Igralci so bili diletanti, člani novomeške Čitalnice.
Nekatere bésede so prirejali tudi na prostem, kakor na primer v Bršljinu poleti 1867 na vrtu viteza Langerja ali pa leta 1900 v počastitev stote obletnice Prešernovega rojstva na Skabrnetovem vrtu pri Ljublanskih vratih. Na veselicah so velikokrat organizirali zbiranje prostovoljnih prispevkov v dobrodelne namene ali pa so dobiček od obiska prireditve namenili v dobrodelne namene, na primer marca 1866 za podporo revnim Dolenjcem. Avgusta 1888 so priredili koncert v korist prizadetim v požaru v belokranjski Vinici, spomladi 1895 pa koncert v korist v potresu prizadeti Ljubljani. Še istega leta so priredili igro v korist Dijaškemu podpornemu društvu v Novem mestu, zbirali so tudi sredstva za Vodnikov spomenik ter kasneje za postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani ipd. Tudi za financiranje lastne dejavnosti so prirejali številne srečolove in loterije. Občasno so prirejali tudi razna strokovna predavanja s temami različnih področjih. Kakšno leto je bilo dogajanje v čitalnici bolj pestro, drugič manj, kakšno leto pa je zaradi različnih razlogov vladalo zatišje. Skorajda popolnoma zamrlo je delovanje Čitalnice med prvo svetovno vojno, ko so izgubili prostore v Narodnem domu, saj je bila tam nastanjena vojaška rezervna bolnišnica Nagy Kikinda.
