Marija Oblak Čarni je v zloženki za razstavo »Ljudstvu je spomenik všeč …« takole opisala dogodke, ki so vodili do postavitve spomenika Ivanu Cankarju na Vrhniki:
“Mesec dni po smrti Ivana Cankarja so na Vrhniki ustanovili odbor za postavitev njegovega spomenika. Vodil ga je Jakob Hočevar, za njim pa Fran Jurca. Zbiranje denarja je zelo počasi napredovalo dokler niso leta 1928 med rojaki v Ameriki našli navdušenih poverjenikov, ki so kmalu zbrali pretežni del načrtovane vsote. Ko so rojaki objavili namero, da bodo poleti leta 1930 obiskali stari kraj, so delo na Vrhniki pospešili. Izbrali so prostor za spomenik. Septembra 1929 so s kratko notico v časopisu Jutro zaprosili slovenske upodabljajoče umetnike, ki se zanimajo za izvršitev Cankarjevega spomenika, naj do 20. oktobra 1929 pošljejo svoje osnutke v pisarno Kmetske posojilnice na Vrhniki.
Kljub pomanjkljivemu razpisu, ki je bil deležen hudih kritik in kratkemu roku, se je odzvalo 10 umetnikov. Poslali so 21 osnutkov. 24. novembra 1929 se je zbrala žirija, ki so jo sestavljali Rihard Jakopič, Jože Plečnik, Matej Sternen, dr. France Stele in dr. Stanko Vurnik. Ugotovili so, da nobeden od osnutkov povsem ne ustreza. Odbrali so šest najboljših. Med njimi so se zedinili za osnutek Popotnik 2 kiparja Lojzeta Dolinarja, ki predstavlja Cankarja sedečega na kantonu ob cesti. Ogledali so si tudi prostor, ki ga je izbral odbor. Menili so, da ni primeren in predlagali, naj spomenik postavijo pred pročelje nekdanje vrhniške čitalnice.
Odbor mnenja žirije v ničemer ni upošteval. Objavil ni niti rezultatov razpisa. Pretekla sta več kot dva meseca, ne da bi kiparji, ki so konkurirali na natečaju zvedeli za odborovo odločitev. Ta je izdelavo spomenika potihoma naročil Ivanu Jurkoviču po osnutku »Mislec«, ki ga je bila žirija soglasno odklonila. Pri tem se je skliceval na vrhniški »ljudski glas«, ki se je odločil za Jurkoviča, čigar osnutek je bil najbolj podoben pisatelju, kakor so ga Vrhničani poznali. Odbor je vstrajal tudi pri prvotno določenem prostoru za spomenik.
Ravnanje odbora je izzvalo ostre odzive, ki jih v časopisju lahko sledimo vso pomlad 1930.
Spomenik so zelo slovesno odkrili 10. avgusta 1930. Slavnostni govornik je bil Fran S. Finžgar. Istega dne so odkrili tudi spominsko ploščo na Cankarjevi spominski hiši na Klancu.
Fran S. Finžgar je po odkritju spomenika zapisal: “…O umetnostni vrednosti spomenika so strokovnjaki različnih mnenj… Ljudstvu je spomenik – tako se glase poročila od mnogih strani – všeč in tako bi bil vsaj ta njegov namen dosežen. Tudi nam, ki smo poznali Cankarja v življenju, se zdi, da je zunanja stran njegovega telesa točno podana, manj pa je v sohi tistega nemirnega, vedno delujočega, otožnega in obenem upornega duha Cankarjevega, katerega naj bi bil kipar skušal ohraniti potomcem. – Vrhnika sme biti ponosna, da je prva postavila svojemu največjemu sinu in oboževalcu spomenik. Na Ljubljani je zdaj, da pokaže, da ne zaostaja za Vrhniko! In to pot se bomo še huje udarili, še ostreje in še strože merili, ko bo šlo za odločitev, kakšen naj bo kamen ali bron našemu Ivanu v spomin.””
Kljub pomanjkljivemu razpisu, ki je bil deležen hudih kritik in kratkemu roku, se je odzvalo 10 umetnikov. Poslali so 21 osnutkov. 24. novembra 1929 se je zbrala žirija, ki so jo sestavljali Rihard Jakopič, Jože Plečnik, Matej Sternen, dr. France Stele in dr. Stanko Vurnik. Ugotovili so, da nobeden od osnutkov povsem ne ustreza. Odbrali so šest najboljših. Med njimi so se zedinili za osnutek Popotnik 2 kiparja Lojzeta Dolinarja, ki predstavlja Cankarja sedečega na kantonu ob cesti. Ogledali so si tudi prostor, ki ga je izbral odbor. Menili so, da ni primeren in predlagali, naj spomenik postavijo pred pročelje nekdanje vrhniške čitalnice.
Odbor mnenja žirije v ničemer ni upošteval. Objavil ni niti rezultatov razpisa. Pretekla sta več kot dva meseca, ne da bi kiparji, ki so konkurirali na natečaju zvedeli za odborovo odločitev. Ta je izdelavo spomenika potihoma naročil Ivanu Jurkoviču po osnutku »Mislec«, ki ga je bila žirija soglasno odklonila. Pri tem se je skliceval na vrhniški »ljudski glas«, ki se je odločil za Jurkoviča, čigar osnutek je bil najbolj podoben pisatelju, kakor so ga Vrhničani poznali. Odbor je vstrajal tudi pri prvotno določenem prostoru za spomenik.
Ravnanje odbora je izzvalo ostre odzive, ki jih v časopisju lahko sledimo vso pomlad 1930.
Spomenik so zelo slovesno odkrili 10. avgusta 1930. Slavnostni govornik je bil Fran S. Finžgar. Istega dne so odkrili tudi spominsko ploščo na Cankarjevi spominski hiši na Klancu.
Fran S. Finžgar je po odkritju spomenika zapisal: “…O umetnostni vrednosti spomenika so strokovnjaki različnih mnenj… Ljudstvu je spomenik – tako se glase poročila od mnogih strani – všeč in tako bi bil vsaj ta njegov namen dosežen. Tudi nam, ki smo poznali Cankarja v življenju, se zdi, da je zunanja stran njegovega telesa točno podana, manj pa je v sohi tistega nemirnega, vedno delujočega, otožnega in obenem upornega duha Cankarjevega, katerega naj bi bil kipar skušal ohraniti potomcem. – Vrhnika sme biti ponosna, da je prva postavila svojemu največjemu sinu in oboževalcu spomenik. Na Ljubljani je zdaj, da pokaže, da ne zaostaja za Vrhniko! In to pot se bomo še huje udarili, še ostreje in še strože merili, ko bo šlo za odločitev, kakšen naj bo kamen ali bron našemu Ivanu v spomin.””
