Boris Andrijanič se je zavedal, da brez znanja ni napredka, zato je bil pripravljen veliko truda in finančnih sredstev vložiti v znanje. Po ustanovitvi tovarne Krka je bila želja vodilnih na čelu z njim vzbuditi pri mladih že v času njihovega osnovnega izobraževanja zanimanje za znanstvenoraziskovalno delo, ki je pogoj za dolgoročen in smotrn razvoj gospodarstva, znanosti in kulture. Tako je imela na primer tovarna Krka v začetnih letih delovanja več štipendistov – dijakov in študentov – kot pa zaposlenih (npr. leta 1957 ob 77 zaposlenih kar 82 štipendistov).
V leto 1970 sodi zamisel o podeljevanju Krkinih nagrad – skupaj z mag. Andrijaničem jo je oblikoval tudi prof. dr. Miha Japelj, ki je bil kasneje prvi predsednik Sveta Sklada Krkinih nagrad. Prvič so bile nagrade podeljene leta 1971. Mnogi, ki so za svojo prvo raziskovalno nalogo prejeli Krkino nagrado, so danes priznani strokovnjaki.
Krka na čelu z magistrom Andrijaničem je bila pokrovitelj osnovnih in srednjih šol, na primer osnovnima šolama Center in Dragotina Ketteja, Gimnaziji Novo mesto. Za delo na področju vzgoje in izobraževanja mladih je prejel številna priznanja in zahvale, med drugim leta 1979 priznanje za mentorstvo Občinske konference ZSMS Novo mesto, leta 1980 pa republiško priznanje zlati znak za mentorja mladih. Univerza Edvarda Kardelja Ljubljana mu je leta 1985 podelila zlato plaketo in znak za posebne zasluge pri sodelovanju in pospeševanju znanstvenoraziskovalnega dela.
Boris Andrijanič je s štirinajstimi leti postal član Sokolskega društva Novo mesto, in sicer kot naraščajnik v okviru naraščajskega odseka. Telovadbo in šport je vzljubil in kasneje je kot velik ljubitelj športa podpiral različne oblike športnega udejstvovanja in delovanje športnih ustanov.
