Pesmi je France Bevk najprej objavljal v katoliškem otroškem časopisu Vrtec, v leposlovni prilogi dijaške Zore z naslovom Prvi cveti ter Domu in svetu, črtice pa v goriškem Primorskem listu in reviji Domači prijatelj, ki jo je urejala Zofka Kvedrova.
Na začetku prve svetovne vojne je bil Bevk že učitelj. V časopisih Mentor ter Dom in svet je objavljal besedila, v katerih je izražal svoj odpor proti vojni. S tem je vzbudil pozornost avstro-ogrskih oblasti. Policija je že na pošti zasegala njegove rokopise in pri njem opravila tudi hišno preiskavo. Kazensko je bil premeščen na delovno mesto v drug kraj.
Leta 1917 je bil Bevk vpoklican v vojsko, po vojni je nekaj časa kot urednik deloval v Ljubljani, nato pa se je vrnil na Primorsko. Urejal je številne liste in revije, tudi družinski mesečnik Mladika. Leta 1922 je postal ravnatelj Narodne knjigarne in papirnice v Gorici ter urednik političnega tednika Goriška straža; istega leta je ustanovil humoristični list Čuk na pal’ci, pozneje je sodeloval tudi pri poljudnoznanstvenem zborniku Luč.
Pisatelj je poudarjal, da je bila za njegovo literarno rast in razvoj najpomembnejša prav vrnitev na Primorsko. Konec dvajsetih let dvajsetega stoletja so se nacionalne razmere pod fašizmom zelo zaostrile; naenkrat se je povečal italijanski nacionalistični pritisk na slovenske kulturne, politične in cerkvene ustanove in slovensko kulturno in politično življenje je začelo zamirati. Bevk, ki je ves čas živel za svoje ljudstvo, se je v teh razmerah zelo trudil, da bi ohranil domačo besedo.
