Anni Poetovienses

Ko je v začetku leta 1919 nastopil službo kot »namestni učitelj« na ptujski gimnaziji je imel za sabo nedokončan študij klasične filologije, vojaško službo na fronti v Karpatih, nekaj mesecev poskusnega službovanja v Ljubljani in v Gorici, pa tudi v literarnem pogledu ni mogel pokazati več kot nekaj časopisnih črtic in dva članka, ki ju je napisal še kot študent. Naslednja leta, ki jih je Sovre preživel na Ptuju, so bila  obdobje njegove vsestranske dejavnosti in rasti. Težko je reči, kaj je bilo tisto, kar je na Ptuju v njem sprožilo tolikšne ustvarjalne energije. Gotovo je  k temu prispevala okoliščina, da so vojne grozote minile in se je v miru lahko posvetil temu, kar ga je od nekdaj najbolj  zanimalo  – študiju antike. Brez dvoma pa je k temu prispevalo tudi slikovito ptujsko okolje – spoj antične davnine in slovenstva, ki je tu stoletja dolgo kljubovalo ponemčevalnemu pritisku. V želji, da bi grščina in latinščina ostali sestavni element srednješolske izobrazbe, se je z vso vnemo posvečal pedagoškemu delu na gimnaziji; učencem je bil strog, a pravičen učitelj in vzgojitelj. Vmes mu je uspelo dokončati tudi študij klasične filologije na ljubljanski univerzi. Prav v tem času so nastali njegovi prvi pomembnejši prevodi, s katerimi se je strmo vzpel od popolne brezimnosti v sam vrh slovenske besedne umetnosti. V dobrih sedmih letih, ki jih je preživel na Ptuju, je objavil kar šest prevodov v knjižni izdaji, poleg tega pa še več člankov, razprav in ocen v  takratnih pomembnejših slovenskih časopisih (Ljubljanski zvon, Mladika in Kritika). 
Poleg pedagoškega dela, prevajanja in študija antičnih piscev je bil Sovre aktiven tudi v ptujskih društvih in organizacijah. V letih 1919-1920 je bil prvi odgovorni urednik Ptujskega lista in avtor marsikaterega – sicer nepodpisanega – uvodnika. Na gimnaziji je upravljal profesorsko in dijaško knjižnico, bil blagajnik Podpornega društva za revne dijake, predsednik organizacije vojnih invalidov, udejstvoval se je v čitalnici, pri Sokolu in v Muzejskem društvu. Ob raznih priložnostih je imel govore in predavanja za širšo ptujsko javnost (20.3.1921 je govoril na žalnem zborovanju proti italijanski zasedbi slovenskih pokrajin, 18.10.1919 ob 50.obletnici smrti pesnika Simona Jenka, 27.5.1926 ob 50.obletnici rojstva Ivana Cankarja, 13.1.1924 pa je z dvema kolegoma iz profesorskega zbora priredil posebno dijaško akademijo iz antike. S posebno občutenimi verzi je 10.11.1924 v ptujskem gledališču pozdravil pisatelja Ksaverja Meška ob proslavi njegove petdesetletnice). Ob koncu svojega bivanja na Ptuju je v slovenščino prevedel še Abramičev Vodnik po muzeju in stavbnih ostankih mesta (1925), ki je še danes najizčrpnejši itinerarij po antični Petovioni.

Najdragocenejši med ohranjenimi dokumenti na Ptuju je izvirni rokopis prevoda Kralja Oidipa, ki ga je Sovre dokončal julija 1921 v svojem pritličnem stanovanju v vili Karel ob potoku Grajena in ga danes hranimo med rokopisnimi dragocenostmi Domoznanskega oddelka Knjižnice Ivana Potrča Ptuj. V knjižni obliki je bil prevod prvič izdan leta 1922 v Ljubljani. Sovre ga je posvetil svojemu gimnazijskemu profesorju Ivanu Tertniku, ki mu je že kot gimnazijcu vzbudil ljubezen do antične poezije. Prevod je povzročil pravi pretres v sivini dotedanjih prevodov iz antike. Res je kasneje objavljal več in pisal obsežnejša dela, vendar nobeno njegovih kasnejših del ni naredilo tako globoke prelomnice v slovenski prevodni književnosti, kakor prav njegov prvenec. V predgovoru k temu prevodu je zapisal programske smernice, ki jim je ostal zvest vse življenje, v želji, da bi “antični mojstri vsaj v prevodih živeli dalje med nami”.

Sovre se je tudi po svojem odhodu rad vračal v Ptuj, ne samo med svoje nekdanje učence, ki so ga vabili na maturitetne obletnice, ampak tudi v študij mestne preteklosti.