V Grogarjevem vrtu, ki je bil lepo vzdrževan, kot pravi park, je raslo mnogo posebnih dreves. V juniju so tam dozorele češnje, tri drevesa z rdečimi in eno z belimi sadeži, ter vabile mladež od Stare ceste do Nove vasi.
Gradiški otroci smo imeli prednost, saj nas je domača Pavlina poklicala, kadar je šel ata v senožet, pa smo lahko v miru zobali sladke sadeže. Tekmovali smo, kdo bo peško pljunil najdlje ali kdo bo zbasal več češenj naenkrat v usta. Ostala mladina pa je prišla na vrsto pozno zvečer, ko se je stemnilo. Takrat se je iz teme zaslišalo gospodarjevo vpitje: »A boste šli! Presneta mularija …« in še kakšen sočen dodatek vmes. Fantje so padali in skakali s češenj kot zrele tepke in polni adrenalina (takrat smo temu rekli strah) bežali skozi grmovje, čez ograjo in potok na varno v temo. Nato se je zaslišal znameniti Tršarjev stavek: »Aha, aha, te že poznam!!! Čigav pa si?« Nikdar nismo slišali, da bi gospodar katerega ujel.
