Znamenja izven mestnega jedra

a mu je zdrsnilo v strmini in mož se je ubil. Danes ni več debla na katerem je visela nabožna slika. 

Znamenje Marijinega srca na Dobju 

K temu znamenju se moramo povzpeti mimo Zdravstvenega doma čez Zali rovt na pobočje Dobja. Čevljar Kralj starejši – Figurež je za svojo kočo, na drevo pritrdil majhno leseno znamenje s podobo Križanega. Dotrajano sliko so nedavno zamenjali s podobo Marijinega srca. 

Znamenje s Križanim 

Stopimo zopet na Cankarjevo cesto proti severovzhodu, kjer se ob šumeči Tržiški Bistrici bližamo Slapu. Na desni strani pod dokaj strmim pobočjem, je stalo  preprosto leseno znamenje s Križanim. Postavljeno je bilo ob koncu 19. stoletja v spomin na nesrečno smrt utopljenca. Po drugi svetovni vojni so ga dvakrat vrgli v vodo in ga ni več.

Leseno znamenje na Kilarjevem

Proti Slapu se cesta malo dvigne. Na levi strani, pred nekdanjim Kilarjevim  skladiščem, je na  nosilcu stalo leseno znamenje s sliko sv. Katarine in Antona Padovanskega z Jezuščkom. Leta 1927 je bilo veliko neurje, ki je vzelo jez, dva človeka pa sta se utopila. Med obema vojnama se je domačin Ivan Marinšek z motorjem zaletel v hruško in se ubil. Takrat so izbledelo sliko v tem znamenju zamenjali s podobo presv. Srca Jezusovega in jo zasteklili; naslikal jo je Luka Zulliani iz Loma. Pri širjenju in asfaltiranju ceste v začetku 1980, so znamenje odstranili. 

Prvotno znamenje sv. Frančiška 

Naprej nas cesta pripelje do Slapu. V strugi Bistrice zagledamo apnenčaste in lapornate sklade, čez katere šumi 8 do 10 metrov  visok bučen slap Šum. Na vrhu klanca, nad tem slapom, je do 1952 potekala katasterska in nekdanja občinska meja, med tržiško in katarinsko občino.

Nad slapom je stalo leseno znamenje v katerem je bil belo obarvan , lesen kip sv. Frančiška, katerega je iz stranskega oltarja farne cerkve 1892 dal tržiški župnik. Ob hudem neurju, je voda izpodkopala zemljo in znamenje se je podsulo. 

Kapela sv. Katarine-Aleksandrijske 

Lastnik Puterhofa baron Julij Born je v letih 1893 – 95 dal postaviti grad, zgraditi predor in razširiti dolinsko cesto. Ob tej priložnosti so Godnovovi – Travnarjevi na Slapu 10, brezplačno odstopili metrski pas zemlje za cesto. Kot povračilo so Bornovi delavci ob cesti sezidali škarpo, italijanski zidarji pa 1895 sezidali kapelico, ki je stala na razpotju ceste na Dolino in poti čez Gabelo v Lom.

Kapelica je bila zaprtega, baročnega tipa. Na oltarni mizi sta stala, čez meter visok kip sv. Katarine z mučili in dotrajani kip sv. Frančiška. Pod oltarno mizo, v plitvi niši, je bila freska Božjega groba, podobna kot v kapeli na vrhu Gabele. Na notranje stene je okorna roka domačega umetnika naslikala fresko sv. Apolonije na levi in na desni Antona Padovanskega. V trikotniku nad pročeljem je bila, sredi modrega neba, upodobljena freska Božjega očesa. Na zunanjih treh stenah so bile freske Kristusovega trpljenja: bičanje, kronanje s trnjevo krono in na tretji steni prizor, ko Jezus nese težki križ. Dvokapna streha je bila prekrita z eternitom, kapelico  so zapirala kovana železna vrata.

Do leta 1911 so se pri tej kapelici zbirali Dolinci in Lomljani k procesijam. Leta 1925 so pri fari zidali zakristijo, za katero so Dolinci  darovali les, Travnarjevi pa kuhali in vozili apno. Od takrat dalje so iz hvaležnosti, od tega znamenja duhovniki spremljali  umrle gospodarje in gospodinje iz Doline. Pri znamenju so prižigali sveče in molili pozno v noč. Po letu 1950 se je ob taki priložnosti vžgal kip sv. Katarine. Naročili so nov kip pri akad. kiparju Vinku Ribnikarju. Ta je iz lipovine oblikoval neobaročni kip. Lepo razgibano oblikovana soha kaže sv. Katarino v modrem dolgem oblačilu, prepasano z zlatim pasom in ogrnjeno v zamolklo rdeč plašč. Palmova vejica v desnici in dolg meč do tal v levici, sta znak mučeništva. Glavo ji prekriva bela naglavna ruta, a za kipom je del rjavega mučilnega kolesa z noži. 

Nova kapelica sv. Katarine – Aleksandrijske

Pri gradnji nove ceste v Lom so morali Travnarjevi odstopiti lep kos zemlje in tudi tistega na katerem je stala kapelica. Dogovorili so se, da bodo na nasprotni strani ceste pod hribom, postavili nadomestno kapelico. L. 1980. so podrli staro znamenje in po načrtu arhitektke iz občine Tržič, postavili 3.30 m visoko, alpsko oblikovano kapelico. Na visokem betonskem podstavku je položena (180 × 150 cm)  betonirana osnova, ki nosi ohišje pokrito z visoko trikapno streho, ki zavzema skoraj dve tretjini višine kapelice. Streho prekriva bakrena pločevina. Prostor zapirajo lepo umetno kovana, mrežasta vrata, delo podjetja UKO Kropa, katera pa so vstavili s triletno zamudo. Znotraj je 40 cm od tal, na zadnjo steno pritrjena lesena miza. Dne 20. maja 1987 so Godnovovi na mizo postavili shranjen kip sv. Katarine. Od takrat dalje je velikonočni žegen jedil pred to kapelico, ki je tudi kažipot k lomski cerkvi.

Kadar gremo mimo tega znamenja, se spomnimo, da je ta svetnica priprošnjica za pravo pamet. 

Kapelica Majniške Kraljice 

Iz Slapu se vrnimo k farovžu. Ko je pred sedmimi stoletji začel nastajati Tržič, so bile na poreberju Kokovnice raztresene hribovske hišice, v katerih so živeli s težo življenja tedanji Tržičani. Sčasoma pa so pričeli postavljati bivališča ob sotočju Bistrice in Mošenika.

Po poti za farovžem se ustavimo na Primčkovi senožeti, katera leži za Turkovim robom. Tu stoji več kot 70 let stara kapelica, v kateri je kip Majniške Kraljice. Franc Godnov-Primček, je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo sezidal znamenje, če ozdravi. Ozdravil je in leta 1935 dal sezidati kapelico, ki s pročeljem gleda proti župni cerkvi. Iz nje Majniška  Kraljica simbolično deli blagoslov spodaj ležečemu naselju. V notranjosti znamenja stoji na kamniti mizi 95 cm visok kip Majniške Kraljice, ki z levico drži Dete Jezusa, z desnico pa kraljevo žezlo. Oba imata kroni; Marija je oblečena v belo in odeta v lahno naguban svetlomoder  plašč, božji Otrok nosi belo srajčko. Kip je bil kupljen v Ljubljani. Kapelico je zidal mojster Janez Rotar, ki je v osnovi 135 × 120 cm in tri metre visoka. Trikapna streha je iz betona in končuje na vrhu z majhnim križcem. Vhod zapirajo kovana železna vrata, delo kovača Mirka Dorniga. Ob znamenju stojita lipi, v ozadju pa je mogočna smreka s tremi vrhovi.

Matere so od nekdaj vzgajale otroke, da meseca maja krase domač majnik in obiskujejo šmarnice. 

Križ za farovžem 

Po ozki poti naprej se ustavimo na odcepu poti, ki  pelje v goro. Za farovžem je večkrat gorelo in vikendaši so si želeli božjega varstva. V ta namen so postavili 2 m visok in meter širok hrastov križ. V zgornjem delu je deltoiden zaslon, ki je na križ pritrjen z dvema poudarjenima okrasnima krogoma. Križ pokriva dvokapna streha iz skodel. Križani, visok 30 cm je reliefni ulitek in obnovljen. Križ je vsajen v cementni temelj, ki končuje v rondelu iz skal in cementa. Nasproti križa je klop, da se popotnik odpočije in zaprosi Odrešenika blagoslova in se zahvali za vse dobro kar ima. Župnik Franc Maček je v poletju 1993 blagoslovil znamenje. Takrat so v nebo hitele prošnje, da bi bilo prizaneseno z vetrolomom, plazovi in ognjem.

Marijino znamenje pod Kokovnico 

Od križa vikendašev se popnimo višje do gmajne. Tod imajo zemljišča ledinska imena po tržiških gospodarjih kot: Primčkovo, Faričevo, Palovčanovo, Gabrijelčkovo, Kovarjevo, Obritovo in višje Pavčkovo in Zgrabnovo, v zadnji strmini pa: »Na ta zadnem«. Na tem zemljišču stoji znamenje, katerega je zidal 1988 Franci Pogačar in je bilo blagoslovljeno 1989.

Po gradnji se šteje med slopasti tip dvodelnega znamenja in daje gotsko občutje. Taka znamenja so postavljali že v 16. stoletju. Na kamniti ploščadi stoji štirioglati slopasti trup 110 cm visok. Spredaj je stiliziran okrasni križ. Na stebru je širša kvadratna plošča na kateri stoji votel nastavek pokrit s štirikapno skodlasto streho. Pogled v notranjost omogočajo polkrožno oblikovana okenca od katerih sta stranski zaprti z rumenimi stekli, sprednjo pa zapirajo umetno kovana vratca; streho zaključuje droben železen križ, oboje delo umetnega kovača Aleša Dorniga. V edikuli stoji mavčni kip presvetega Marijinega Srca. Oblačilo in naglavna ruta sta bela, plašč pa prosojno modre barve. Kip je podarila Valentina Avsec.

O Marija, naša ljuba Mati! Zahvaljujemo se Ti za varstvo in pomoč in želimo, da pridemo pod tvoj dobrotni plašč.

Znamenje Matere božje v gozdu 

Po gozdni poti se podajmo k Jožefovi cerkvi. V gozdu za njo je Franc Vidic na smreko pribil križ. Med prvo svetovno vojno je ta križ nekdo odnesel.

Po končani prvi svetovni vojni je žena v zahvalo, da se je mož vrnil iz vojne, dala na tisto smreko pritrditi podobo Marije Pomočnice. Kasneje so obledelo podobo zamenjali s podobo Srca Marijinega.

Po drugi svetovni vojni so se pota v gozdu spremenila in podobe ni več. 

Znamenje sv. Jožefa 

Sestopimo od Jožefove cerkve po poti v smeri farne cerkve. Do 1863 so od vrha in skoro do znamenja  vodile lesene stopnice. V toplejših nedeljah, v prejšnjih časih, so ljudje trumoma hodili k cerkvi sv. Jožefa, ki je zavetnik tesarjev in zakonskih mož. Rad usliši prošnje otrok in je priprošnjik umirajočim. Po ljudski govorici je on obvaroval med drugo svetovno vojno Tržič pred bombnim napadom. Verižne bombe so padle v graben nad Hofnarico in ne na Tržič .

Pod krošnjami dreves, na desni strani poti je na močnem nosilcu stala omarica s podobo sv. Jožefa, katero je načel zob časa.

Novo znamenje

Po izvirni zamisli in izvedbi, ga je postavil in poklonil Tržičanom akad. kipar Vinko Ribnikar.

Na cementnem stebru (120 cm) je nasajena umetniško izdelana niša, ki jo sestavlja šest plasti izbranega smrekovega lesa. To 130 cm visoko ohišje ima večplastno vdolbino, ki je zgoraj elipsasta in spominja na gotski slog. Znamenje predstavlja eno stranico kužnega znamenja, v spomin, da je cerkev Sv. Jožefa sezidana v obrambo pred kugo. Vsi robovi ohišja in linij so omehčani, svetla barva smrekovine se končuje v temnosivih tonih strešne kritine. Posebnost je štirikapna streha v obliki postrani poveznjene piramide, kot so si včasih razigrani pastirci  postrani poveznili na glavo koničast klobuk-kastorec.

V ohišju je lesen kip sv. Jožefa, izdelan v rahlem gotskem stilu. Soha kaže svetega Jožefa, ki z desnico pestuje Jezusa, z levo drži otrokovo desnico, na levem komolcu  ima obešen mizarski kotnik, s katerim simbolično nakazuje , da je zaščitnik rokodelcev in delavcev ter da je božjemu varovancu vzgajal ljubezen do dela. Božji skrbnik in Dete sta oblečena v svetopisemska tradicionalna oblačila do tal, na nogah ima sveti mož sandale. Obraz ima meditativni izraz, božje Dete ima ročico dvignjeno v blagoslov. 

Ob četrti obletnici osamosvojitve Slovenije je znamenje 24. junija 1995 blagoslovil župnik Fr. Maček.

V prijetnih pogovorih ob tej slovesnosti so se obujali spomini, kako skrbno je pokojna Nanca Radon-Kavčič z otroki iz Zavirja hodila prižigat oljne lučke pred znamenja skozi 50 let. Otroci so kar tekmovali kdo bo smel položiti dušico v olje. Skupaj z Nanco so molili sv. rožni venec. Če so bili pridni, so za nagrado dobili sladkorček – ribico. 

Znamenje sv. Križa za Virjem 

Stopimo po poti navzdol da pridemo do novega križa. Prvotno znamenje je stalo že v 19. stol. na nekdanjem križišču poti. V leseni omarici je bilo razpelo, ob njem pa kipca Matere Marije in Janeza. Pri tem znamenju je Marija Hafner kar 45 let prižigala lučko. V postnem času je bil ta križ na veliki petek ena od postaj vernikov, ki so skupinsko molili in peli.

Ko so po drugi svetovni vojni za Virjem zidali bloke, so znamenje prestavili 50 metrov više, a čez čas ga najdemo v zakristiji.

Tržičan, ki živi v tujini, a je mladost preživel za Virjem, je bil donator za novi križ. Znamenje stoji na prostoru, kjer je stal prestavljeni križ. Za ozadje sta šipkov in leskov grm. Križ je pritrjen na betonskem podstavku in meri v višino 230 cm; ščiti ga dvokapna streha, krita s pločevino in okrašena z enostavnim dekorjem. Razpelo iz lesa visoko 95 cm je oblikoval akad. kipar Vinko Ribnikar. Kakovostno delo predstavlja Zveličarja v najhujših bolečinah umirajočega. Prefinjeno oblikovan obraz nakazuje staro željo krščanske dobe za močnim čustvenim izrazom. Kip je prebarvan z osnovno barvo in patiniran. Nad glavo Mučenika je pritrjena tablica z napisom INRI. Dne, 16. avgusta  1993 je križ blagoslovil župnik Franc Maček. Kasneje so na križ  pritrdili medeninasto tablico z  besedilom: »V spomin na hitro zaključitev vojne ter osamosvojitev Slovenije, daroval hvaležni Tržičan. 16. 8. 1993«

Prazna kapelica na Brežicah 

Od francoskega znamenja se povzpnimo mimo starih mogočnih hrastov na Brežice. Za vrtički vodi prečno ozka steza na pobočje Kamnjeka. Kmalu pridemo do prazne, iz kamenja, železa in malte sezidane kapelice (180 × 130 cm). Okoli leta 1935 jo je zidal čevljar Globočnik ob pomoči dveh Udetov. Blizu je imel kočico. Vse je bilo na občinskem svetu. Otroci so v kanglicah nosili vodo za zidavo, za plačilo pa dobili krožnik bržol. V znamenje so postavili 70 cm visok mavčni kip Brezmadežne, dar gospe Udetove.  Ker se je njen sin  kmalu za tem v viharju na Jadranu utopil, je mati pogosto obiskovala to kapelico in molila za pokoj njegove duše.

Leta 1945 ob umiku vojska, sta dva oboroženca iz juga vrgla kip proč, znamenje uporabila kot bunker, po dveh dneh pa odšla. Znamenje že leta razpada v opomin, da vojna uničuje človeška dela in odnose med ljudmi.

Kapelica Marije Pomagaj v Zgornjem koncu

Vrnimo se po prečni poti malo nad francoskim znamenjem na Koroško cesto. Tam, kjer se na levi odcepi pot na Ravne, je pred Jurčnekom stala kapelica Marije Pomagaj. Za njo je bilo korito, ki se je polnilo iz pipe. Ob kapelici sta bila dva kamna odbijača ali opestnika, ki sta odbijala peste koles, če se je vprežni voz preveč približal kapelici. Tod mimo so bile močne tovorne poti proti Ljubelju.

Zidana, zaprta kapelica je imela v tlorisu kvadrat, v višino je zrasla 320 cm. Baročna zunanjščina je bila okrašena z zidci, pilastri in dvema stebričema pred vhodom; tega  je zapirala doma skovana mreža. Pročelje, ki se je dvigalo še meter više, je pokrivala baročno razgibana, valovita streha. Na njej je stal iz pločevine izrezan angel s trobento.

V kapelici je visela s steklom zavarovana imenitna podoba Marije Pomagaj (125 × 90 cm), ki naj bi jo na kakovostni les naslikal z oljno tehniko Marko Layer, oče Leopolda. V spodnjem delu baročnega okvirja je vrisana letnica 1767. Sliki spominjata na kasneje izdelano podobo Marije Pomagaj na Brezjah, delo slikarja Leopolda Layerja, ki je bila narejena po upodobitvi slikarja Luka Cranacha (1472-1553) v Tirolah.

Na naši upodobitvi, drži Marija golo božje Dete, ki se privija k Njej. Marija ima bluzo z nagubanim ovratnikom, čeznjo pa temnozeleno obleko, obrobljeno s temnorumenim trakom. Ogrnjena je v zamolklo rdeč plašč. Po hrbtu ji padajo dolgi kostanjevi lasje. Kompozicijo dopolnjujejo nad glavo svetniški sij in dvanajst zvezd; ob straneh so glavice angelov kerubov, nižje pa večji cvetlični šopki. Spodaj so na sliki v nemščini napisane prošnje, ki se v prevodu glase:

O zdravje bolnikov – O pribežališče grešnikov – O tolažnica preganjanih – O sveta Marija Pomočnica – Prosi za nas !

Ob tej podobi sta bila postavljena manjša mavčna kipa sv. Joahima in sv. Ane. Marijini častilci so prinašali v znamenje najlepše vezene prte, vaze, cvetje, luči, da bi jim Pomočnica olajšala bremena življenja.

Požar leta 1811 je ni dosegel. V stari Jugoslaviji kapelice niso mogli odstraniti, ker so se okoliški prebivalci uprli, nemškemu okupatorju pa se niso upali, ta jo je  ob širjenju ceste 1944 odstranil. Glavno podobo so dovolili prenesti v cerkev Sv. Andreja.

Razpelo ob Koroški cesti 

Na Koroški cesti med hišama št. 52 in 54, pod Omanovim bregom, a pred Žončevim grabnom, stoji  leseno razpelo, znamenje velikega Kristusovega žrtvovanja in simbol človeškega upanja. Postavljeno je bilo verjetno koncem 19.stoletja. Križanega so zavarovali z leseno 80 cm visoko omarico, ki je bila spredaj zasteklena. Voznik Nejč iz Kramarjeve gube, je redno vozil blago iz Kranja v Celovec.  Nekoč je zgrmel iz poledenele ceste z vozom in dvema konjema v spodnji Lojzkov graben in si rešil življenje. Lojzkov graben se nad cesto imenuje Žončev graben. Domnevamo, da je v zahvalo za rešitev Nejč dal postaviti ta križ.

V letu 1947 so nestrpneži vrgli »Boga dol«, toda verni Omanovi mami je uspelo kip Križanega shraniti. Po štiridesetih letih so celoten les križa obnovili in med njegovimi stranicami je lesen, čipkasto izrezljan zaslon. Znamenje pokriva kovinska streha, ki je na sprednjem robu okrašena z narezano čipko. Akad. kipar Vinko Ribnikar je Razpelo lepo obnovil. Velikost kipa je 70 cm in je pritrjen na nov križ. Nad glavo ima na beli podlagi napis INRI.

Obnavljanje in oskrbovanje križev kaže globoko vernost slovenskega kristjana.

Znamenje Matere božje

Pri Zaplotniku na Cimpru Koroška 60 imajo na južnem pročelju hiše majhno vdolbino zaprto s steklom in v njej kip Lurške Matere božje.

Ta dom je pred več kot 100 leti kupil čevljarski mojster Janez Zaplotnik. Ko še ni bilo do Tržiča železnice in je »lifral« svoje izdelke za Ljubljano, jih je mojster vozil na vlak v Podnart. Kadar je odhajal ponoči, se je z zaupanjem priporočal Materi božji za varstvo. Pot v Podnart ga je vodila skozi Zvirško gmajno in nevarne Gobovce, kjer so takrat še napadali tatovi in roparji. »Doma so oče pravili, da so po poti čez nevarni del na glas sami s seboj govorili, kakor bi se z nekom pogovarjali in pri tem spreminjali višino glasu kot igralec, ki igra več vlog in da oče niso bili nikoli napadeni«, je s spoštovanjem o svojem očetu Janezu Zaplotniku, pripovedovala njegova hčerka.

Petelinovo znamenje 

Cesta po Cimpru je precej strma in v delu imenovanem »Krevlja« preko »Ibelca«, začne padati. Malo pred Brišarjevo hišo Koroška 84, je ob cesti stalo Petelinovo znamenje.  To je bil lesen križ s Križanim, ki ga je dal postaviti lastnik nekdanje Petelinove kmetije, pokojni Stanislav Pollak st. Po drugi svetovni vojni so ga odstranili.

Kapelica Kalvarija na Čegeljšah 

O zgodovinskem izročilu takole: preprosti ljudje so videli v večernih urah migljati »svetlice-zvezdice«  na razpotju srednjeveške ljubeljske ceste in poti, ki vodi mimo Hruševja k Završniku in na Kofce. V tem so videli božje znamenje in so zato na tem razpotju  pred dvesto leti sezidali kapelico, ki je bila namenjena čaščenju Gospodovega trpljenja. V postnih nedeljah so hodile družine ali matere z otroci k tej kapelici, tam pokleknili, molili in prižigali svečke za zdravje. Na veliki petek so Tržičani iz Zgornjega konca vzeli iz cerkve Sv. Andreja križ in v procesiji šli na Čegeljše. Molili so žalostni del rožnega venca, peli postne žalostinke in prižgali sveče. Na Koroški 9 pri Boncljevih so jih nazaj grede postregli s kosom potice in čajem. Furmani, ko so prevozili že dva klanca, so se tu zaustavili in priporočili za srečen prevoz na poti čez Ljubelj in naprej. Izročilo pravi, da so k znamenju hodili tudi Korošci. Zgodilo se je, da je z njimi prišla ženska z berglami. Pravijo, da je goreče molila, ozdravela in bergle pustila v kapelici.

S to kapelico so bile povezane tudi nekatere tržiške gospodinje. Za časa Avstro-Ogrske so v velikončnem času vstale ob dveh ponoči in zamesile testo za potice.  Toplo so se odele in poromale k postnemu zadoščenju h kapelici na Čegeljše. Po kratki molitvi so se vrnile in testo je bilo ravno prav vzhajano za potice.

Šentanski šolarji, ki so pred drugo svetovno vojno pešačili v  višje razrede osnovne šole v Tržič, so se ob povratku pri znamenju zaustavili, pomolili k angelu varuhu in poprosili za varstvo in uspeh v šoli.

Po drugi svetovni vojni, dokler so se še mlade predilniške delavke peš vračale po deseti uri s »šihta«, so nekatere postale pred kapelico in prosile za srečno pot domov.

V prejšnjih časih je bilo to za Šentančane pogrebno znamenje, kjer so se zaustavili in  prosili v imenu umrlega vse prisotne naj mu oproste.

Po drugi svetovni vojni so »neznanci« kipe in bergle vrgli v Mošenik, ta pa jih ni odnesel. Domačini so jih rešili in postavili nazaj. Čez čas so razgreteži obmetavali  kipe z jajci; domačinke pa so vse počistile. Ko je Krajevna skupnost Ravne pri kapelici postavila klopco, da bi se starejši ljudje tu malo odpočili, jo je oblast hitro umaknila.

Žal je kapelico močno načel zob časa. V ta namen je predsednik KS Ravne Tone Bahun povabil na ogled pristojne iz Občine Tržič in Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Kranja. Stavbico in nabožno okrasje so ogrožali: talna voda, vlaga, korenine štirih spominskih lip in slaba strešna kritina. V zvezi s tem je predsednik KS Ravne imel veliko potov.

Obnovitvena dela, ki jih je prevzelo SGP Tržič so se pričela v marcu 1997. Napravili so drenažo, posekali lipam precej korenin, namestili novo strešno konstrukcijo in jo prekrili z bobrovcem, na vrhu strehe pa pritrdili križ. Zanimivo je bilo, da so v podstrešju našli ožlebljeno kolesce, ki je nekdaj služilo za dviganje in spuščanje svetilke. Zidove so zatesnili z regami in z beležem oblekli zunanjost v oker in beli barvi. Kapelica je zaprtega tipa, strop je križno obokan, v njej je od 1968 električna lučka.

V baročni kapelici je potem akad. slikar Vinko Tušek obnovil naslednje freske: v trikotnem čelu pod strešico sv. Ano z otrokom Marijo, zaščitnico tovornikov; v notranjosti na levi steni fresko, ki obuja spomin Kristusovega krvavega pota v vrtu Getsemani, ko mu angel podaja kelih trpljenja. Jezus je v modrem oblačilu in ogrnjen z dolgim rdečerjavim plaščem, ki je pri tleh močno zguban. Srednja freska kaže Jeruzalem in desna spominja na Gospodovo zmagoslavno vstajenje, kar nakazuje svetloba ob njegovi glavi, bleščeče belo oblačilo in bela zastava, ki jo drži Kristus v levici. Na desni strani je angel, ki je odprl kamnita vrata.

Leseno, dokaj poškodovano skupino križanja (Mater Marijo, Križanega in apostola Janeza) je mojstrsko obnovil akad. kipar Vinko Ribnikar. Kipi so kakovostno delo južnotirolskih mojstrov 19. stoletja, za katere so uporabili poseben borov les limbovino – cemprin. Ta ima malo smole in diši prijetno kot kadilo in je zelo uporaben za zahtevna rezbarska dela. Oltarna miza predstavlja vrh Kalvarije. Kip Križanega je razpet na temnem lesenem križu, ki je pritrjen na steno. Telo umirajočega je izredno razpotegnjeno  in ima vsako nogo posebej pribito na križ. Pod križem stoji Mati Marija, ki ima pogled obrnjen k Sinu; njen obraz izpoveduje neizmerno žalost, roki ima v bolečini sklenjeni pod pasom.  Ogrnjena je z modrim plaščem, glavo ji prekriva bela, mehko padajoča ruta. Ves zamaknjen gleda na križ apostol Janez. Desnico drži na srcu, levica mu nemočno visi ob telesu, zeleno dolgo oblačilo mu ogrinja rjav, opuščen plašč.

Ob pogledu trpljenja na Kalvariji začutimo veliko ljubezen in neizmerno usmiljenje, ki je bilo v Odrešenikovem prebodenem srcu – umrlem za naše odrešenje!

Zapišimo, da so sredstva za obnovo prispevali: Občina Tržič, KS Ravne, 54 krajanov, neimenovani tuji donator; izvajalci pa so se potrudili pri obnovi. Vso ožarjeno obnovljeno kapelico je 22. 11. 1997 blagoslovil župnik Franc Maček, govoril je župan Pavel Rupar in ob 140 prisotnih, je bil to lep praznik za KS Ravne.

Sv. Florijan na hiši

Iz Čegeljš sestopimo po spodnji poti na Ravne. Stara hiša Pot na pilarno 13, ki je stala že začetku 19. stoletja za zaposlene v Radetzkyjevi Pilarni je imela  na vrhu stare strehe iz pločevine izrezanega in obarvanega zavetnika sv. Florijana, zaščitnika proti ognju. Ko so hišo podrli, so ta znak prenesli v oddelek gasilske zbirke v Tržiški muzej. 

Kapelica Marije Matere ljubezni na Ravnah 

Na majhni ravnici na Blekah je dal grof Radetzky 1814 postaviti pilarno, magacin in nekaj hiš. Preden pa je nastalo naselje, je ob poti na Blekah že stalo leseno znamenje Križanega, ki je z leti začelo razpadati. L. 1860. ga je dala obnoviti ženska, ki je gospodinjila graščinskemu uradniku in je bila na slabem glasu. Z obnovo križa se je hotela prikupiti ljudem. Župnik tega križa ni hotel blagosloviti. Ženska je kmalu odšla iz Tržiča. To pripoved povzemamo iz Cerkvenega glasnika župnije Tržič, majska številka 1925. Danes je tisto razpelo, ki je bilo visoko 120 cm, na stranski steni kapelice.

Pilarna je kmalu prenehala. Naselje se je širilo in v dobi industrializacije je  bila večina prebivalcev zaposlena v BPT Tržič in so rekli po domače »na Fabr’k, danes pa se reče na Ravnah in Za jezom.

Zanimiv je nastanek kapelice. Domači bogoslovec Kristijan Cuderman je poprosil dekleta naj zbirajo denar za zidavo baročne kapelice. Postavili naj bi jo takrat, ko bo on novomašnik. Dekleta so vsakih 14 dni pobirale prispevke, da so bili nekateri ljudje že nejevoljni. V petih letih se je nabralo toliko, da je bilo za skromno, zaprto, zidano kapelico. Ta je v osnovi kvadrat (210 × 210 cm) visoka pa 320 cm. Zidal jo je stavbenik Matko Curk. Kapelico okvirjajo štirje močni pilastri in zidci nad njimi. Blagoslovljena je bila 23. aprila 1922. Po prihodu župnika Viktorja Zakrajška po drugi svetovni vojni so kapelico obnovili in predelali streho. Na zidce so naslonili elegantno baročno streho, pokrito s prebarvano pločevino. Na treh stranicah je na stičišču s streho oblikovan polkrog s štukiranim polkrogom. Iz sredine strehe se dviga svetlobnica z osmimi odprtimi linami, ki se zaključuje v ozek stožec z malo kroglo na kateri je kovan križ. Mojstra kritine sta bila Marjan Japelj in Jernej Kosmač. V svetlobnici je manjši zvon, ki se oglaša ob nedeljah opoldne in če na Fabr’ki kdo umre. Kapelica ima to hibo, da ob nevihtah z vetrom priteče vanjo voda in zmoči tla, prte in preprogo. Sedanji zadnji zunanji oplesk je v sončni oker barvi, stavbni okraski pa v beli. V stranskih stenah sta ozka večja polkrožna okna, deloma zastekljena z barvnimi stekli. Po obnovi kapelico zapirajo močna železna vrata. V sredini imajo izrezano okno, zastekljeno s štirimi stekli. Vrata v zgornjem delu krasi enakostraničen kovan križ s cvetlično obarvanimi stranicami.

Notranjost edikule je modro obarvana in okrašena z zvezdicami. Na visoki menzi stoji izredno lep mavčni kip (130 cm) Marije Matere ljubezni, ki ga je napravil Ljubljančan  kipar Janez Pengov. Po izgledu predstavlja Marijo kot mlado mater  polno vzvišenega dostojanstva, ki s skrbjo in ljubeznijo gleda Božjega Otroka. Kip je lahkoten, nič razgiban; v dolgih gubah nagubano slonokoščeno obarvano oblačilo, s širokimi rokavi končuje razkošna pozlačena bordura. Mati Marija drži Dete tako, da ji stoji na levi roki, z desno pa ga podpira. Dete ima obe ročici razprostrti in obrnjeni navzgor, kot bi z Materjo prosila milosti nebeškega Očeta. Otrokovo oblačilo je zamolklo rozikasto. Marija stoji na zelenomodri polobli, ki jo ovija siva kača, ta ima med zobmi jabolko – simbol prepovedanega sadu.

Po drugi svetovni vojni so hoteli kapelico odstraniti, ko so za njo podirali drvarnico. V bran se je postavila KS Ravne s predsednikom Matom Mežkom, pred vozili pa so nato zaščitili znamenje s škarpo. Ponovno je bila napoti, ko so 1985 gradili bloke. Hoteli so jo prestaviti ali podreti, ker naj bi ovirala gradnjo novega mostu. Odločno posredovanje KS Ravne s predsednikom Marjanom Japljem, gre zahvala, da je znamenje ostalo.

Spet so nekateri odgovorni menili, da ovira promet in zato so velikonočni žegen morali prestaviti na odročno čegeljško kapelico, a naslednje leto so ga prestavili v bližnji magacin. Po dozidavi blokov je znamenje ostalo v zaprti ulici in velikonočni žegen je od takrat na starem kraju. Tam tudi vsako leto berejo majniške šmarnice.

Znamenje so dolga leta oskrbovale Ivana Perč, Johanca Perko  in  Majda Ajdnik.

Ta pripoved govori o prizadevanju vernih domačinov po duhovnem stiku z Božjo Materjo. 

Znamenje sv. Družine

Ob poti, ki pelje iz Raven za Zali rovt, je 1932 Jožef Ahačič postavil znamenje sv. Družine, katerega danes ni več.

Viri:

Avguštin C. Tržič in okolica, Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana,1970.

Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo, župnijski list, 1924-1940, letniki 1925-26.

Cevc T., Primožič I. Kmečke hiše v Karavankah, Znanstveno raziskovalni center SAZU Ljubljana, 1988, str. 186- 188.

Kragl V. Zgodovinski drobci župnije Tržič, Župni urad Tržič, 1936.

Kragl V. Zgodovinski drobci župnije Tržič, Župni urad Tržič, 1994 .

Kronika župne cerkve Tržič, 1880 do 2005.

Oznanila župnije Marijinega oznanjenja Tržič, Župni urad Tržič, 1989 do 2004.

Rakovec S. Steze in pota okoli Tržiča, Tržiški vestnik, 1953 do 1957.

Ramovš A. Barviti trogkofelski apnenec Dovžanove soteske: lepotni spev narave, Občina Tržič, 2002, str. 32.

Zadnikar M. Znamenja na Slovenskem, Ljubljana, 1964.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Kranj, kustosinja Damjana Pečnik (ustni vir).