Ob splošnem vzdušju, nabitem z domoljubnimi čustvi, ko so si serijsko sledile vojne napovedi držav, poleti 1914 nihče ni razmišljal, kaj čaka Evropo. Prva svetovna vojna pa se je zavlekla na dolga štiri leta in vplivala tudi na življenje civilistov stotine kilometrov stran od frontnih črt; tudi v Celju in okolici.
Eden prvih pečatov vojne v Celju so bile množice nabornikov, ki so mesto dobesedno preplavili. V pomanjkanju prostora zanje so jih namestili tudi v šole in ostale javne zgradbe, kar je zelo oviralo šolski pouk. Korakanje vojakov, ki so mnogokrat nosili tudi slovenska narodna obeležja, je zelo motilo celjsko, pretežno nemško prebivalstvo in nemška občinska oblast je prepovedala uporabo slovenskih zastav. Lokalne in državne oblasti so tudi zelo ostro reagirale na vsako izkazano ali domnevno simpatijo s Srbijo ali srbskim narodom, prepovedana je bila dejavnost Sokola. Na drugi strani so s propagando skušale združiti prebivalstvo ter ga v času, ko se je vojna zavlekla, motivirati za varčevanje, za zbiranje surovin ali za pomoč vojakom in sodržavljanom, prizadetim zaradi vojne.
Motivacija prebivalstva pa je bila ob prihajajočih, z vojno povezanih težavah čedalje bolj potrebna. Če zanemarimo cenzuro pošte ali prekinjeno nabavo tujega časopisja, moramo omeniti motnje v prometu, potrebna dovoljenja za potovanja po notranjosti države, prepovedi lova, splavarjenja, uživanja alkohola, motnje v šolskem pouku …
Številne javne stavbe (npr. današnja Gimnazija Celje – Center, grofija) so uporabili tudi kot rezervne bolnišnice. Za ranjence in za obolele z nalezljivimi boleznimi (omenjata se kolera in tifus) so južno od savinjske železnice zgradili tudi barake. Število vojakov so v Celju povečali tudi vojni ujetniki. Omenjajo se tako srbski kot ruski. V mestu so jih uporabili kot delovno silo. Mnoge med naštetimi so v Celju tudi pokopali. Kar 1.287 v celjskih bolnišnicah ali med transportom umrlih avstroogrskih vojakov je bilo pokopanih na južni strani mestnega pokopališča. Na Golovcu so pokopavali ruske in srbske vojne ujetnike.
Prebivalstvo mesta se je povečalo tudi zaradi prihoda vojnih beguncev. V mestu jih je občasno bivalo tudi preko 500. Domače prebivalstvo jim ni bilo naklonjeno, zato so želeli omejiti njihov prihod in »odstraniti« že v mestu bivajoče.
Prebivalstvo je najbolj pestilo pomanjkanje osnovnih življenjskih artiklov od prehranskih artiklov, oblačil in obutve, kuriva, plina in elektrike do higienskih pripomočkov. V prvi polovici vojne je država, popolnoma nepripravljena na tako dolgi spopad, še uspela zagotavljati preskrbo, po letu 1916 pa ni zmogla več redne dobave osnovnih artiklov. Ljudje so začeli stradati. Preskrbo so oblasti izvajale z zajemom pridelkov pri kmetih in njihovim razdeljevanjem s pomočjo nakaznic. Prvim uredbam glede racioniranja živil aprila 1915 (moka in kruh) so leta 1916 in kasneje sledile še druge glede ostalih prehranskih artiklov (sladkorja, mesa, maščob, krompirja in kave), oblačil, tobaka in mila. A tudi to ni pomagalo, vedno pogosteje prebivalstvo v trgovinah ni dobilo niti racioniranih količin. Celjska občinska oblast je bila odgovorna za preskrbo področja, ki je obsegalo še celjsko okoliško ter še nekaj občin.
Vojna je globoko zarezala tudi v poslovanje gospodarskih objektov na Celjskem. Začelo je primanjkovati moške delovne sile, ki so jo nadomeščale ženske (primer v tovarni posode Westen). Prekinjeni so bili ustaljeni gospodarski tokovi in zato so Celjani živeli tudi na mrzlem in v temi, saj je celjski plinarni primanjkovalo premoga za proizvodnjo plina.
vir: Srčni pozdrav iz bojniga polja : prva svetovna vojna in njen odmev na Celjskem / [avtorji besedil Borut Batagelj … [et al.] ; slikovno gradivo Muzej novejše zgodovine Celje … [et al.] ; fotografije predmetov Sherpa ; uredila Marija Počivavšek]
