V zbirki razglednic v Gorenjskem muzeju v Kranju je 116 razglednic iz nekdanjega političnega okraja Kamnik, ki je zaobjemal sodni okraj Kamnik in Brdo. Med najštevilnejšimi so predstavitve Kamnika, Mengša, Domžal, Lukovice in Moravč.
Kamnik je bil ob koncu 19. stoletja in vse do prve svetovne vojne precej pomembno kopališče in zdravilišče v habsburški monarhiji, kasneje je poskušal to izgubljeno vlogo spet pridobiti tudi z izdajo številnih razglednic in prospektov. V zbirki starih razglednic Gorenjskega muzeja je 116 razglednic iz nekdanjega političnega okraja Kamnik, ki je zaobjemal sodni okraj Kamnik in Brdo. Med najštevilnejšimi so predstavitve Kamnika, Mengša, Domžal, Lukovice in Moravč.
Prve kamniške razglednice so izšle konec 19. stoletja (po letu 1896). Na karticah je tiskano besedilo, vedno v nemškem in slovenskem jeziku (ti napisi so mnogokrat tudi pokazali, kakšna politična usmerjenost prevladuje v mestu). Razglednice s kamniškimi motivi so bile ob koncu 19. stoletja že kolorirane.
Po letu 1905 se število razglednic izredno poveča, tako po nakladi kot po različnejši tematiki. Izoblikujejo se motivi, ki jim lahko sledimo od začetka 20. stoletja do danes, kot na primer panorama Kamnika s Perovega, pogled na najstarejši del Kamnika, imenovan Mesto, z Malega gradu, kapela na Malem gradu, nekdanja predmestja Šutna, Novi trg, Graben in pa seveda motivi iz kamniškega kopališča in zdravilišča, ki so bili aktualni še do prve svetovne vojne. Med kamniškimi založniki je najmočnejši fotograf Franc Aparnik.
Januarja 1930 je bilo ponovno ustanovljeno Tujskoprometno društvo v Kamniku. Po prvi svetovni vojni je Kamnik izgubil svoj položaj znanega zdraviliškega in izletniškega mesta. V začetku tridesetih let so se Kamničani spet začeli zavedati, kakšen pomen ima turizem za njihovo mesto. Novoustanovljeno društvo si je zadalo zahtevno nalogo – pospešiti in koordinirati delo drugih društev in seveda spet vzbuditi zanimanje za Kamnik. Tako so podprli izdajo številnih novih prospektov o Kamniku in okolici. K prepoznavnosti mesta pa so seveda pripomogli tudi različni motivi na Aparnikovih razglednicah.
V zbirki razglednic so zastopani tudi drugi kraji. Najstarejše razglednice Domžal so iz okoli leta 1910, na njih pa so predstavljeni pogledi na nov društveni dom, ki je bil slavnostno odprt leta 1910, Sokolski dom iz leta 1911 ali pa razglednice kolaži, na katerih so motivi Goričice in slamnikarske industrije. Predstavljeni so tudi okoliški kraji, kot so Radomlje, Homec, Dob, Ihan in Krtina. Največkrat so motivi cerkev z okolico, pogled na naselje, cerkvena znamenja ali pa je kar vse skupaj sestavljeno v kolaž naštetih motivov. Najstarejšo razglednico, ki prikazuje Moravče z Limbarsko goro, je izdal okoli leta 1896 znani fotograf Davorin Rovšek. Tudi razglednica Lukovice in gradu Brdo pri Lukovici je bila izdana že ob koncu 19. stoletja. Komenda je zastopana z razglednicami iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja.
S pomočjo ohranjenih razglednic lahko ohranimo podobo Mengša s konca 19. stoletja. Razglednice so črno-bele ali zelenkasto tonirane, po navadi sestavljene iz več motivov, z bogatimi secesijskimi okraski ali okviri, kjer prevladujejo motivi glavne mengeške ulice, cerkev z župniščem, kapelica ali ponekod Staretova graščina. Napisi na razglednicah so dvojezični, torej slovenski in nemški, slednje so pošiljatelji nemalokrat prečrtali. Predstavljen je tudi Trzin.
V zbirki starih razglednic Gorenjskega muzeja so zastopani vsi glavni kraji kamniške okolice, založniki in tipi razglednic skozi čas od najstarejših s konca 19. stoletja do današnjih dni. Pravzaprav lahko rečemo, da je bila prva polovica 20. stoletja doba razcveta razglednic, saj kljub boljšim tehničnim možnostim danes ne najdemo več tako zanimive in raznovrstne ponudbe razglednic.
Besedilo je povzeto po prispevku Zore Torkar: Zgodovina izdajanja razglednic na Kamniškem, v: Pozdrav z Gorenjske, zbirka starih razglednic (ur. Marjana Žibert). Kranj, Gorenjski muzej 2010, str. 79-95.
