Železni križec (v izvirniku angleško Cross of Iron) je britansko-nemški vojni film, ki je nastal pod taktirko slovitega ameriškega režiserja Sama Peckinpaha in so ga snemali tudi v Sloveniji. Velja za najpomembnejši tuji film posnet na naših tleh. Zgodba, posneta po romanu Das Geduldige Fleisch Willija Heinricha, je postavljena na vzhodno fronto v zadnji fazi druge svetovne vojne, v čas vojaškega preobrata in začetka umika nemške vojske. Glavni motiv je razredni konflikt med protagonistoma, vzvišenim pruskim oficirjem Stranskyjem, ki prispe na fronto s trdnim namenom osvojiti železni križec, in ciničnim, a zelo izkušenim podčastnikom Steinerjem. Knjižna predloga naj bi ohlapno temeljila na zgodbi resničnega nemškega častnika Johanna Schwerdfegerja, a so liki izmišljeni. Film je zanimiv, ker kot eden redkih drugo svetovno vojno prikazuje z vidika nemške vojske.
Portoroški hotel Palace (danes Kempinski Palace) je zasedel legendarni režiser Sam Peckinpah s svojimi sodelavci. Prišla so slovita imena iz Hollywooda, večkratni nominiranci za oskarja in drugi blesteči igralci: Maximillian Schell, James Mason, James Coburn, Senta Berger in drugi. Ameriškim in nemškim filmskim delavcem se je pridružila tudi ekipa Jadran filma iz Zagreba: direktor druge kamere Nenad Jovičić (Peckinpah je snemal naenkrat tudi s petimi kamerami), njegova žena Vera Terstenjak, ki je vodila zapisnik, asistent režije Peter Zobec, pirotehnik Zdravko Smojver, številno tehnično osebje in dvajset igralcev. V filmu so kot statisti nastopali tudi številni domačini.
Peckinpah je slovel kot izredno zahteven in muhast režiser. Njegovo popivanje je postalo legendarno, tako kot zložljivi režiserki stol, ki je imel na naslonjalih za roke pritrjeni držali za steklenico. Snemalni dan se je obvezno končal s skupno večerjo in vsesplošno zabavo, po kateri je Peckinpah še dolge ure pregledoval posneti material in v nemogočih urah budil igralce in Nenada. Bil je izredno nepredvidljiv in impulziven. Znal je presenetiti v pozitivnem in negativnem smislu. Nad ljudmi se je hitro navdušil, a jih tudi hitro pozabil. Bil je težavna osebnost, vendar sijajen režiser in tudi scenarist.
Sredi sedemdesetih let minulega stoletja večnega izobčenca režiserja Sama Peckinpaha nihče več ni jemal resno. Hollywood si je vidno oddahnil, saj je bil prepričan, da se je znebil enega svojih največjih in permanentnih težakov, ki naj bi izgubil tisti neukrotljivi režiserski občutek, s katerim je posnel eno njegovih največjih uspešnic Divjo hordo. Obupani in vsak dan zadrogirani režiser je zavrnil režiji stripovskih King Konga in Supermana ter izziv našel v režiji filma Železni križec (The Cross of Iron), ki ga je Orson Welles takoj označil za največji protivojni film po Na zahodu nič novega Lewisa Milestona. Med navdušenci nad njim pa je tudi Quentin Tarantino, kateremu je služil kot navdih za ustvarjanje filma Neslavne barabe. Za Peckinpaha je bilo takrat pomembno le, da je bil daleč proč od neznosnega Hollywooda, zato je prišel v Slovenijo, kjer je na različnih lokacijah posnel svoj zadnji veliki film, vojni spektakel Železni križec.
Hotel Palace ni bil samo hotel v osnovnem, prenočitvenem pomenu, temveč je že od odprtja leta 1910 pomenil veliko več – prestiž. Sem so hodili največji zvezdniki filma: Orson Welles, Yul Brynner, Marcello Mastroianni, Pierre Brice, Lex Barker, hrvaški pianist Ivo Pogorelić, veliki grški skladatelj Mikis Theodorakis (Grk Zorba), italijanska popevkarska smetana: Rita Pavone, Patty Pravo, Bobby Solo in Adriano Celentano in Josip Broz – Tito. Skratka, sama velika imena šovbiznisa, s katerimi se uprava hotela na spletni strani hvali še danes. Pozabili pa so zapisati najpomembnejše: da sta se terasa in park z ribnikom pred hotelom za potrebe filma Železni križec za nekaj kadrov spremenila v bolnišnico na koncu fronte, kjer je kot desetar Rolf Steiner okreval James Coburn in kjer se je za eno noč zapletel s tamkajšnjo negovalko Evo v podobi Sente Berger.
Sam Peckinpah si je vedno želel posneti film na temo druge svetovne vojne. Zato je takoj zgrabil priložnost, ko je prejel klic producenta Wolfa Hartwiga, da bi v Evropi posnel film o dogajanju na vzhodni fronti, natančneje na Krimu. Oba sta videla svoje koristi: Peckinpah je potreboval odklop od Hollywooda, Hartwig podpis režiserja, ki bi zagotavljal prihod igralske smetane. In smetana je tudi prišla: James Coburn, Maximilian Schell, James Mason, David Warner in Senta Berger so bili del privlačne zasedbe, ki so jo dopolnili slovenski in hrvaški igralci. Produkcija je imela – že iz prej znanih razlogov – svojo bazo v Zagrebu, snemanje pa je potekalo na različnih lokacijah po vsej Sloveniji.
Če pogledamo lokacijsko, je Železni križec pravzaprav vseslovenski film, saj poleg hotela Palace v filmu nastopajo še most pri Kostanjevici, stara opekarna pri Obrovem, za notranje prizore v bunkerju pa so uporabili studio v Piranu. Slovenska Istra je bila torej v tistem času videti kot vojno polje. V filmu se v manjših in malo večjih vlogah pojavijo tudi naši igralci in igralke Demeter Bitenc, Brane Grubar, Jože Horvat, Bojan Maroševič, Metka Franko, Olga Kacjan, Jana Šmit, Barbara Levstik, Vida Jerman in Marina Urbanc. Večini od njih je Sam obljubljal veliko hollywoodsko kariero, a je v London odpeljal le Slavka Štimca.
Snemanje, ki se je pričelo aprila 1976, se je izkazalo za zapleteno in dolgotrajno, predvsem zaradi logističnih in organizacijskih težav, pa tudi težavnega značaja režiserja. Velik del obljubljene opreme je manjkal, med drugim vsa obljubljena vojna letala, pa tudi tanka sta bila na koncu na voljo samo dva. Težave so bile tudi s financami, zato je moral Hartwig prodati delež od filma podjetju EMI Films, da so zbrali šest milijonov ameriških dolarjev, kot je na koncu stal film (upoštevajoč inflacijo bi danes to znašalo približno 25 milijonov).
Kljub težavam, ki so mejile na kaos, so snemanje uspešno zaključili, Peckinpah pa se je nato nadaljnjih sedem mesecev v Londonu ukvarjal z montažo.
