V začetku sedemdesetih let 20. stoletja se je zaiskrila iskrica baritonistu in pevcu Slovenskega okteta, domačinu Tonetu Kozlevčarju, da postori nekaj za kulturno osveščanje in prepoznavnost kraja. Želel je, da se krajani združujejo ob kulturnih in drugih dogodkih, vezanih na vse interesne skupine z gospodarsko in politično močjo. Vse to mu je tudi uspelo. Ideja je rojena z zanosom ter s ponosom sprejeta med krajani.
V Šentvidu pri Stični so se osnovali pevski zbori. Leta 1966 je bila dograjena osnovna šola z dvorano in zunanjim prireditvenim prostorom. Že leta 1970 je nastopil Slovenski oktet s Tonetom in njegovo znano pesmijo Ribničan, ki je z lesno skulpturo Petra Jovanoviča iz Poljanske doline poosebljal znamenitega krajana. Sledili so še drugi leseni kipi v kraju, ki so tematsko dopolnjevali taborsko misel: kmečki punt, kurir partizan, Krjavelj s kozo in budno označevali tudi Tabor, ki je jubilejno po posameznih letih počastil ustanovitev Komunistične partije Slovenije in Jugoslavije.
Tone Kozlevčar je s svojim ugledom, oblikovanim umetniškim glasom in osebnostno močjo znal okoli sebe zbrati ljudi, ki so pomagali pri ureditvi in modernizaciji kraja, od cest do dograditve šole, kulturnega doma in pridobitve novih prostorov za upokojence. Skupaj so stopili ljudje v kraju in izven njega s strokovnimi pevskimi nagnjenji, ravnatelj šole z učiteljskim kolektivom, direktorji dveh največji podjetij v kraju Rašica in Zmaj z delavci. K dobri ideji so pristopili vsi krajani, ki so ob upravnem odboru prevzemali naloge po svojem interesu, pomagali so tudi predstavniki občine in države. Seveda se je za tako prireditev ogrela tudi nacionalna televizija, da so prenosi prireditev ponesli vsak kraj, od koder so prihajali pevci. Kdor ni bil zraven skozi leto, je bil zagotovo udeležen kot sooblikovalec v upravnem odboru, da je bil kraj urejen, čist, ljudje pa prijazni do pevcev, ki so prihajali domačinom tudi na dvorišča.
Seveda je prireditev rasla. Najprej je prireditev zaokrožala sam kraj in bližnjo okolico, prerasla je v Kulturni teden in kasneje v Tabor slovenskih pevskih zborov. Za osebno prepoznavnost in za velik značaj tabora so funkcije radi sprejemali tudi politiki, gospodarstveniki in ne nazadnje tudi ugledni strokovnjaki iz domovine in širše države.
Zbori, ki so prihajali na Tabor, so bili številčni, opremljeni z društvenimi in državnimi simboli ter primernimi gesli in parolami namensko za vsako prireditev. Torej, tretjo nedeljo v juniju so se začeli zbirati ljudje, »s soncem obsijani« pevci z vnaprej naučenim programom, že v zgodnjem jutranjem času. V najbolj vabljivih letih se je zbralo preko tristo zborov, tako da je bilo na sami prireditvi tudi več kot osem tisoč pevcev. Obešenih je bilo preko 600 zastav na prireditvenem prostoru in po okolici, ki so naznanjale, da je tu, v Šentvidu pri Stični, največja pevska prireditev v državi.
Veličastna povorka, ki se je vila po Šentvidu, je izražala radostno razpoloženje pevske prireditve, ki je trajala skozi ves dan. Domačini so pripravljali za pevce posebna spominska priznanja, včasih za povrhu tudi uporaben krožnik za taborski golaž. Veselo je bilo. Po štantih so prodajali najrazličnejše spominke. Ob veliki ponudbi hrane in pijače so se ob domačih ansamblih zbirali pevci, ki so po nastopu prepevali še na številnih zabaviščih v kraju.
Prireditev je bila vedno v stilu časa, zato so udeležence in poslušalce nagradili največkrat izbrani govorci, politični veljaki, tudi z vojaškimi salvami v znak velikega dogodka. Strokovni tim, ki je oblikoval prireditev, je bil široko zasnovan, z uglednimi zborovodji, skladatelji, ki so program sestavili tudi z novimi avtorskimi besedili in z novimi, za sam tabor nastalimi pesmi. Vsakoletni pevski tabor je predstavljal vedno nov izziv, zato je prišlo do prvega trenja v vodstvu tabora, ko naj bi po šentviških cestah med prireditvijo vozili tudi tanki ob prisotnosti večjega števila vojakov. Seveda je ob tem nastalo tudi kritično prerekanje ali partizanski pesmi, ki je bila v začetku višek programa, pripada tudi takratni državniški značaj. Od teh zahtev se je distanciral idejni vodja, pevec Tone Kozlevčar.
Do prvih demokratičnih sprememb so vsebinsko zasnovo tabora oblikovali vplivni posamezniki. Vseeno je to obdobje v spominu pevcev pustilo veliko lepih trenutkov in jim dalo priložnost, da so pesmi strokovno in čim bolj popolno zapeli v veselje sebi in poslušalcem. Krajani se še danes spominjajo obsežne, vseobsegajoče prireditve, ki je z množico pevcev in gledalcev, ob podpori sponzorjev in donatarjev, s povezanostjo vseh krajanov prinesla Šentvidu tudi turistično priznanje Republike Slovenije za najbolj urejen kraj.
