Cerkev je nastala v obdobju baroka konec 17. stoletja. V umetnostnozgodovinskem vodniku po cerkvi je zapisano, da je sezidana v podobi križa, je obokana in ima pri velikih vratih zidan kor. Zunanjščino in notranjost krasijo številne umetnine, ki jih omenjamo v nadaljevanju. Notranjost svetišča ponuja akustičen ambient, v katerem lahko ljudje občasno prisluhnejo predvsem komorni baročni glasbi. V poletnih večerih je cerkvica včasih prizorišče koncertov v organizaciji Festivala Ljubljana in Društva za oživljanje Stare Ljubljane.
Stavba opozori nase že s svojo zunanjščino. Na prizidku levo od vhoda je vzidana glava emonskega meščana, ki utegne spričo realističnih obraznih potez izvirati še iz 2. stoletja po našem štetju. Pod glavo je vzidana spominska plošča na čas obnovitve cerkve po Plečnikovem načrtu med letoma 1932 in 1934. K obnovi sta prispevali ljubljanska mestna občina in župnija sv. Jakoba.
Na severni fasadi nad sedanjim glavnim portalom lahko občudujemo nazadnje leta 1991 obnovljeno fresko Marije Pomočnice, ki je obdana s prošnjiki, delo Janeza Potočnika s konca 18. stoletja. To je freska Marije, zavetnice ljubljanskega mesta. Potočnik jo je napravil po Herrleinovi predlogi Marije pomočnice. Kompozicija je razdeljena na nadzemeljsko in zemeljsko dogajanje. Mariji sta pridružena angela in v zgornjem delu sv. Trojica, v spodnjem delu pa se skupina ljubljanskih meščanov različnih stanov z zaupanjem obrača k Mariji. Freska je bila pred vremenskimi vplivi slabo zavarovana in je hitro propadala. Leta 1875 jo je obnovil slikar Janez Wolf. Njegov pomočnik Simon Ogrin je prizor prerisal, Wolf pa je naslikal novo, skoraj nespremenjeno kompozicijo. Kasneje, leta 1904, jo je z oljnatimi barvami prenovil Ludvik Grilc, nato pa je leta 1922 že zelo propadlo z malenkostnimi spremembami obnovil Matej Sternen. Naslednjo restavracijo je leta 1970 izvršil Izidor Mole.
Na čelni strani cerkve sta tik pod strešnim vencem niši, v katerih stojita kamniti plastiki Karla Velikega in sv. Karla Boromejskega, podobno kot na eni izmed oltarjev v frančiškanski cerkvi. Kipa sta verjetno nastala okoli leta 1728, ko se je Ljubljana pripravljala na sprejem cesarja Karla VI. Habsburškega in so ju šele pozneje prenesli na sedanje mesto; nekdaj sta morda celo delali družbo marmornemu cesarjevemu poprsju, ki ga je za vicedomska mestna vrata izklesal Francesco Robba.
Kip sv. Janeza Nepomuka
Na mestu nekdanjega glavnega vhoda je od leta 1933 vkomponiran marmornat kip sv. Janeza Nepomuka, delo Francesca Robbe iz leta 1727, ki je prvotno stal v kapelici ob savskem mostu na Črnučah. Pozneje so v pritličje glavne fasade zvonika vzidali še vodnjak, delo kamnoseka Franca Grumnika iz leta 1729. Kip nosi s seboj zanimivo zgodbo. Svetnik v Robbovi upodobitvi kleči v svoji značilni drži na volutastem podstavku z nišo, kjer je v globokem reliefu upodobljena njegova mučeniška smrt. Janez, korar in miloščinar na dvoru mogočnega češkega kralja in nemškega cesarja Vaclava, se je uprl njegovi zapovedi, naj prelomi spovedno molčečnost in mu izda, kar mu je bila pri spovedi zaupala vladarjeva žena. Vladar ukaže zato rabljem, naj neposlušnega duhovnika vržejo s Karlovega mostu v Vltavo – to je prizor, ki ga je Francesco Robba, avtor spomenika, izklesal v niši. Ob Janezu sta upodobljena dva angela, tretji pred njim pa drži prstek na ustih, opominjajoč s tem duhovnika, naj varuje spovedno molčečnost. Ob mostu čez Savo, ki so ga zgradili leta 1724, so na črnuški strani tri leta kasneje kranjski deželni stanovi z denarjem domestikalnega sklada postavili kapelico s kipom takrat še blaženega Janeza Nepomuka. Leta 1864 so morali kapelico zaradi poškodb podreti, vendar se je njena podoba vsaj delno ohranila na veduti Ferdinanda Runka s konca 18. stoletja. V tej kapeli in na njenem pročelju so bili narisani številni grbi kranjskih pomembnežev. Po letu 1864 so svetnikov kip shranili v mestu. Leta 1866 ga je mestni magistrat nameraval postaviti na Špitalski most, a je naposled obtičal v shrambi na Rotovžu, dokler ga leta 1878 ni obnovil kipar Franc Ksaver Zajec in so ga postavili v cerkev sv. Florijana. Pri obnovi kipa sta sodelovala tudi pasar Norbert Kaiser in štukater Matija Ozbič. Pod skulpturo so postavili ploščo z latinskim napisom, ki se je glasil: VIGIL OLIM CUSTOS PONTIS SAVI DIVE IOANNES SANCTI ABHINC FLORIANI DIGNUS SOCIUS SIS IN AEVUM … Nekoč buden čuvaj savskega mostu, sv. Janez, odslej bodi vreden tovariš sv. Florijana na veke. Plošča ni ohranjena.
Prvotni glavni portal, ki po dekorativnih detajlih presega kamnoseško delo, je nastal v Mislejevi kamnoseški delavnici v začetku 18. stoletja. Pri njem je bil udeležen tudi padovanski kipar Angelo de Putti.
Slika Žalostne Matere Božje pri velikem oltarju
Ko so začeli zidati cerkev sv. Florijana, je nekdo daroval sliko Žalostne Matere božje in jo postavil ob steni velikega oltarja. Vendar je niso smeli častiti do 8. maja 1693. Tega dne je prišel oslepeli kuhar kneza Turjaškega, Lenart, rojen Gradčan, v cerkev molit in je spregledal. Podobo so postavili pod kor, kjer so jo štiri leta častili. Vsak večer so tam molili litanije, katerih se je udeleževala velika množica. Ko se je nabralo precej darov, so sezidali posebno kapelico in vanjo leta 1698 prenesli podobo. Sliko je leta 1639 ustvaril Tomaž Kundišek. Škof Ferdinand je podelil 40 dni odpustka tistim, ki se bodo udeležili večerne pobožnosti ali opravili posebno pobožnost, molili sedem češčenih marij ali šli s procesijo.
Vodnjak
Vodnjak je vzidan v zvonikovem pritličju. Nad volutasto zaobljenimi stopnicami je sredi nekakšnega portala, poudarjenega z rustičnimi pasovi in trikotnim čelom, vdolbljena niša z realistično oblikovano, malone portretno masko, iz katere žubori voda. Vodnjak so okoli leta 1780 sprva postavili ob nekdanji Reduti na današnjem Šentjakobskem trgu, sem pa so ga prenesli šele leta 1862. Še zanimivejša je plastika sv. Janeza iz Nepomuka južno od Plzna, vmeščena v prvotni, zdaj zazidani portal, ki je bržčas nastal v Mislejevi kamnoseški delavnici.
Notranja ureditev
Glavni oltar
V oltarnem nastavku je oljna slika Andreja Herrleina (1738-1817), ki na tradicionalen način predstavlja sv. Florijana. Delo je podpisano in datirano z letom 1786. Oltarni nastavek je lesen in je iz časa nastanka Herrleinove slike. V 19. stoletju je bil oltarni nastavek dvignjen, dodan mu je bil tabernakelj in tako je oltar dobil nenavadno visok nastavek. Ob tem povišanju pa je bila oltarna celota na novo poslikana. Ob straneh sta skulpturi apostolskih prvakov sv. Petra in Pavla, v atiki – zgornjem zaključnem delu oltarja – pa je kiparska skupina Sv. Trojice z angelom ob strani.
Desna kapela Žalostne Matere Božje
Kundiškova slika Žalostne Matere Božje je najprej visela na steni ob glavnem oltarju. Po čudežnem dogodku 8. maja 1693, ko je pred milostno podobo spregledal slepi Lenart, so sliko obesili na steno pod korom. Ko so leta 1704 postavili v desni kapeli oltar, so sliko preselili tja. Iz te kapele so milostno podobo preselili na glavni oltar. Tačas je na oltarju v desni kapeli zavzemala njeno mesto Herrleinova slika sv. Rozalije, ki je danes v župnišču. Kundiškovo podobo so leta 1925 po obnovitvi notranjosti cerkve preselili iz glavnega oltarja na oltar v desni kapeli, kjer je bila prvotno.
Napis na predeli – spodnjem delu oltarnega nastavka – se glasi: DoLorosa et gLorIosa DeIpara InerCeDe pro nobIs, kar pomeni: Žalostna in slavljena Božja porodnica posreduj za nas (1704). Oltar iz črnega marmorja je kamnoseško delo iz delavniškega nasledstva ljubljanskega kamnoseka Mihaela Kuše. Plemiški grb dobrotnikov, ki so dali postaviti oltar, je ohranjen v njegovem zgornjem delu. Za oltar so prispevali tudi drugi dobrotniki. Na Kundiškovi sliki spodaj beremo: MARIA MATER DOLOROSA, na stebru levo pa KVNDISC… Okvir slike je pasarsko delo iz 18. stoletja. Kundiškova slika je značilna varianta španskega tipa, imenovanega »la Soledad«. Marija je upodobljena v doprsnem izrezu in s krčevito sklenjenimi rokami; sklonjeno glavo ji pokriva črna oglavnica, v prsi ima zaboden meč, glavo ji obdaja sij, za njo sta pred nevtralno ozadje postavljena križ in steber, na parapetu pred njo leži orodje Kristusovega trpljenja. Slikar se je zgledoval pri eni tistih španskih podob, ki so prišle k nam v času protireformacije in so pustile prve sledove že pred nastankom Kundiškove slike.
V desni kapeli je lesen kip sv. Antona Padovanskega, ki je delo frančiškanske rezbarske delavnice iz 1. polovice 18. stoletja. Prvotno je kip stal na Čevljarskem mostu. V cerkev sv. Florijana so ga prenesli leta 1841 in je v kapeli Žalostne Matere Božje od leta 1925, kamor so ga postavili po obnovitvi cerkve.
Leva kapela trpečega Jezusa
V atiki je napis: VVLnerato/ ChrIsto/ DoLorVM VIro/ pVrpVrato regI Vestro//. Ranjenemu Kristusu, možu bolečin, vašemu kralju v škrlatu (1743). Oltar je izdelan v štukolustru, kar pomeni, da je lesen in prevlečen z barvnim mavcem, s čimer ustvarja vtis kamnite celote. Ob njem so častili v baroku razširjeno pobožnost ranjenega Jezusovega levega ramena. Češčenje podob Žalostne Matere Božje in trpečega Jezusa potrjujejo po njih nastale podobe za zasebno pobožnost.
Na oltarni mizi sta kamnita kipa sv. Boštjana in sv. Roka. Do potresa, leta 1895, sta krasila portal hiše, kjer je v prvi polovici 18. stoletja živel in deloval Luka Mislej, kasneje pa njegov zet Francesco Robba. Hiša je stala v Rožni ulici, po potresu pa so jo morali podreti. Takrat sta bila kipa prenesena v cerkev sv. Florijana.
Stranski desni oltar
Stranski desni oltar je prislonjen na desni strani slavoločne stene. Na predeli oltarja piše: anDreas reVen CIVis et pIstor/ et VXor anna LabaCenses aLtare/ hoCc (sic!) praeLIbatIs sanCtis Dei fIerI CVraVerant//. Andrej Reven, meščan in pek in žena Ana, Ljubljančana, sta poskrbela, da se napravi ta oltar dobrotnim srednikom Božjim (1691). Andrej Reven je živel v hiši na Florijanski 8 (današnji Gornji trg) od leta 1688 do 1700. V atiki je slika sv. Ane z Marijo in Jezusom. Nekoč je bila v oltarni niši slika sv. Volbenka. Oltar sodi med tipične izdelke Kuševe kamnoseške delavnice. Delavnica je bila v bližini današnje Gruberjeve palače; v njej so izdelovali prve primerke kamnitih črnih oltarjev, okrašenih z manjšimi barvnimi kamni, prižnice, lavaboje (umivalne školjke) in portale. Predvsem kamniti oltarji so bili za Kranjsko v tistem času novost. Omenjeni oltar je izdelan iz črnega kamna in okrašen z barvno inkrustacijo – okrasnim vložkom iz kamna, biserovine, slonove kosti. Na prednji strani menze je izdelan motiv rozete, ki jo tvorijo barvni kamenčki.
Na kamnitem črnem oltarju je sedaj kip Ecce homo, sem prinešen s prejšnjega Hradeckega mostu (sedanjega Čevljarskega mostu) leta 1841. Nekdaj so bili ljubljanski mostovi okrašeni s svetniškimi kipi in ob njih so se vedno k molitvi zbirali ljudje.
Stranski oltar sv. Kozma in Damijana
Oltar sv. Kozma in Damijana je na levi strani slavoločne stene. Sodeč po oblikovanju menze, je bil tudi levi stranski kamniti črni oltar delo iste delavnice in iz časa nastanka kot desni. Toda oltarni nastavek je v 60-70-ih 19. stoletja letih zamenjal sedanji leseni oltar, ki sodi med boljša rezbarska dela. Slika v oltarnem nastavku prikazuje sv. Kozmo in Damijana, ki zdravita bolnika in sta zavetnika zdravnikov in lekarnarjev. V atiki pa je oljna podoba sv. Apolonije, ki je zanimivo slikarsko delo iz časa nastanka oltarja, a žal neznanega, gotovo domačega slikarja. Ob straneh sta kakovostni leseni skulpturi priprošnjikov zoper kugo, sv. Boštjana in Roka.
Prižnica je iz polovice 18. stoletja in ob nastanku so ji prizidali tudi stopnice, ki vodijo nanjo.
Kip sv. Jožefa
Kip svetega Jožefa stoji v niši na levi strani ladje in je delo kiparja Franca Ksaverja Zajca (1821-1888). Sem so ga postavili 17. marca 1886.
Podoba Žalostne Matere Božje
Oljna podoba Žalostne Matere Božje ob mrtvem Sinu je slikovito delo iz 3. četrtine 18. stoletja.
Križev pot
Križev pot, olje na platno, brez podpisa, je delo Layerjevega posnemovalca 2. četrtine 19. stoletja.
Orgle
Prvo poročilo o orglah v tej cerkvi je v inventarju za leto 1800: “1 Orgel mit 4 Registern.” Orgle omenjajo tudi inventarji za leto 1814, 1826, 1838, 1850 (s pripombo: popolnoma neuporabne). Ko je leta 1853 postavil Ferdinand Malahovsky nove orgle v šentjakobski cerkvi, so jih leta 1855 naročili tudi za florijansko cerkev. Orgle imajo igralnik ob strani, na “štajerski način”.” Edine v Ljubljani imajo igralno nišo ob boku.
Tla v cerkvi
Ladja je tlakovana s pravilnimi pravokotnimi ploščami iz črnega podpeškega kamna, medtem ko so stranske kapele in prezbiterij šahirano tlakovani in mlajšega datuma. Stranski kapeli sta dvignjeni za stopnico, medtem ko je prezbiterij dvignjen za tri stopnice, območje oltarja pa še za eno.
Cerkveni prostor
Ogled podstrešja nudi nekaj odgovorov na stavbno zgodovino. Sprva je cerkev sv. Florijana sestavljala pravokotna ladja in od sedanjega manjši prezbiterij. Prvotna stavba je imela na zunanjščini podstrešni zobčast venec, ki je danes viden samo na ladji. Zazidana okna na podstrešju potrjujejo kasnejši nastanek obeh stranskih kapel. Tako je bila desna kapela Žalostne Matere Božje prizidana leta 1698, in vanjo so leta 1704 postavili kamniti oltar. Njej nasproti pa so pred letom 1743 dozidali še kapelo trpečega Jezusa, s čimer sta bila dosežena simetrija prostora. Med temi prezidavami so verjetno tudi povečali in podaljšali prezbiterij.
Tudi pevski kor je kasnejši prizidek, verjetno iz 1. polovice 18. stoletja. Nosita ga dva toskanska stebra. V času nastanka prižnice je bilo prizidano še stopnišče, ki je vidno od zunaj. Ko so bile te prezidave zaključene, najbrž z dozidavo kapele Jezusovega trpljenja, so z enotnim ometom in s simsom, ki teče po vsej notranjščini, celotni prostor poenotili in tako ustvarili vtis stavbe iz enega liva. Cerkveni prostor je zasnovan tako, da sta ladja in prezbiterij tradicionalno ločeno poudarjena. Ladja je prostrana z banjastim obokom in sosvodnicami ter z dvojno oprogo v sredini. V čas poenotenja celotne stavbe v drugi četrtini 18. stoletja lahko postavimo tudi kamnoseško zanimiv portal. Kasneje prizidan zvonik na površinah pod streho kaže prvotno poslikavo šivanega roba z železno oksidno barvo naslikanimi kvadri, poudarjenimi z grafitno sivimi progami.
Cerkvena oprema
Florijanska cerkev hrani tako imenovani Laudonov spominski mašni plašč s svetlomodrim poljem iz atlasa, z vdelanimi zlatimi in srebrnimi cvetlicami. Srednji del iz bogatega srebrnega vezenja, je baje nekdanji vojni trak maršala Laudona, ki je leta 1789 v vojni proti Turkom osvojil Beograd. Obroba je menda narejena iz Laudonove suknje. Spredaj sta sredi izvezeni podobi Viktorije in Marsa, spodaj sta dva neznana grba, zunanja hrbtna stran pa je okrašena z avstrijskim in ogrskim grbom. Plašč je obšit z zlatimi in srebrnimi premami in podložen z rdečim platnom. V cerkvenem inventarju je prvič omenjen leta 1822.
Med petimi kelihi, ki so jih uporabljali pri sv. Florijanu, sta zanimiva zlasti dva: kelih z baročnimi okraski, ki ga je leta 1750 podaril trgovec Matej Demšar in ki ima na kupi podobo Jezusa na Oljski gori, Križanega in Žalostno Mater Božjo, ter kelih z baročnimi cvetlicami in angelskimi glavicami. Zanimivi so tudi medeninasti posrebreni rokokojski svečniki za veliki oltar.
V šentflorjanski cerkvi je mogoče najti še poznobaročni kip iz bakrene pločevine, delo neznanega avtorja, ki spominja na španska dela 17. stoletja, za vzor pa mu je bila Kundiškova milostna podoba. Žalostna Mati Božja je upodobljena tudi na motivu Pietá, prav tako neznanega slikarja, ki je nastala po letu 1732.
V šentjakobskem župnišču je ohranjena oljna podoba sv. Lucije iz cerkve sv. Florijana, ki jo je naslikal Matej Langus (1792-1855). Njegov model je bila, kot trdi izročilo, slovenska pesnica Josipina Turnograjska.
