Že v letu 1922 sva se z Lojzetom namenila pogledat, če se je Grossglockner med vojsko kaj spremenil, pa je ostalo pri nameri. Lojze si je namreč na ploščah pod Kredarico zlomil nogo in najina tura je padla v vodo. Celo leto je potem nogo zdravil, nato sva jo pa šla na Triglav poskusit, če bo dobra za Visoke Ture.
Hodila sva počasi, pa vztrajno. Onkraj Tosca pod Štapcami naju ustavi neka ženica s prijaznim vprašanjem, kam greva.
»Na Triglav.«
»Vidva pa že ne prideta gor. Do Vodnikove koče bosta še prilezla. Triglav pa pustita drugim, ki niso tako za nič za hojo kakor vidva.«
Vkljub tej slabi oceni najinih planinskih zmožnosti, sva bila še isti dan na Kredarici, drugo jutro pa na Triglavu. Nazaj grede sva si celo privoščila sestop čez Bovško škrbino. Ko sva potem na zeleni trati pred Aleksandrovim domom počivala, se je spomnil Lojze, da je pozabil pipo vrh Triglava. To mu je skazilo vse veselje in počitek, žalostno je gledal tja v krasni svet, ki je bil ves v soncu, in trdovratno molčal.
»Nikar ne bodi čemeren zaradi tiste pipe,« ga skušam potolažiti, »morda jo še danes kdo prinese dol, gotovo pa jutri. Ako se pa tako zelo zanjo bojiš, pa pojdiva ponjo.«
»To misel si mi vzel prav iz srca,« razveselil se je Lojze, »hotel sem ti to že predlagati, pa sem se bal, da ti ne bo všeč. Kar vzdigniva se!«
In vzdignila sva se. Pipica nama pa je prišla na Malem Triglavu naproti in sicer v žepu nekega postrežljivega planinca. Tako nama je bilo nekaj pota prikrajšanega.
Ker je noga dobro prestala preskušnjo, je Lojze takoj drugi dan poslal potni list vidirat.
Naslednjo soboto se je vsa naša »ekspedicija« sešla na Jesenicah. Ivan je prišel z nama iz Bohinja, France pa se je pripeljal iz Ljubljane. Nato smo se pa potegnili z brzim skozi »luknjo« na Koroško. V Beljaku se presedemo in odpeljemo v najhujši vročini po Dravski dolini navzgor……..
Janko Mlakar, Iz mojega nahrbtnika, MK 1972
