Ulico, poimenovano po Franu Šukljetu, je Novo mesto dobilo leta 1930 in je obsegala 28 hišnih številk. Potekala je od Kandijskega mostu mimo Šukljetovega gradiča Kamen in bolnišnice Usmiljenih bratov do mestne meje. Leta 1955 so Šukljetovo cesto preimenovali v Partizansko cesto, ki so jo l. 1993 vključili v Kandijsko cesto. Leta 1970 so po Franu Šukljetu poimenovali ulico, ki je bila do takrat del Šmihela, in tako popravili krivico do tega, za Novo mesto in Dolenjsko izredno zaslužnega moža. Šukljetova ulica danes tako poteka med Krallovo ulico in ulico Ob Težki vodi ter obsega 29 hišnih številk.
Rodil se je 24. oktobra 1849 v Ljubljani očetu Martinu in materi Ani. Obiskoval je ljubljansko gimnazijo in se kot sedmošolec brez očetove vednosti zaradi spora s profesorjem pridružil prostovoljcem v vojni proti Prusiji. Med študijem na Dunaju, kjer je študiral zgodovino in zemljepis, je bil eden od ustanoviteljev društev Sava, Jug in Slovenija. L. 1872 je bil suplent na goriški gimnaziji, od l. 1873 do 1875 pa profesor v Novem mestu in bil zaradi narodne zavednosti premeščen v Dunajsko Novo mesto.
L. 1883 je postal poslanec v kranjskem deželnem zboru. Od takrat naprej se je intenzivno ukvarjal s politiko in postal tudi poslanec v državnem zboru na Dunaju, dvorni svetnik in kranjski deželni glavar. Ko je l. 1883 prišlo v liberalnem taboru do razkola, je postal vodja zmernejše struje, tako imenovanih elastikarjev.
V mlajših letih se je ukvarjal z zgodovino in raziskoval francosko revolucijo, njegova najpomembnejša razprava pa je l. 1883 objavljena razprava Avstrijsko medvladje in ustanovitev habsburške vlade na Avstrijskem (1246–1283). V svojih zadnjih letih se je umaknil iz političnega življenja, se preselil na grad Kamen v Kandiji, kjer se danes nahaja pljučni oddelek novomeške bolnišnice, in pisal spomine, ki sodijo med naša najboljša memoarska dela. Izšli so v treh delih med leti 1926 in 1929 pod naslovom Iz mojih spominov in so bili kasneje še dvakrat ponatisnjeni. O razlogih in namenu pisanja spominov je v predgovoru h knjigi zapisal: »Mnogo prijateljev me je nagovarjalo, naj obelodanim svoje »Spomine«. Doživel sem vso dobo slovenskega preporoda, počenši od Vodnikove stoletnice l. 1858; zgodaj sem se udeležil narodnega gibanja, kmalu sem stal v prvih vrstah naših narodnih borcev. Danes sem eden izmed zadnjih svedokov prezanimive te dobe. In kot tak sem se naposled le udal prijateljskemu pozivu, češ, grešil bi proti narodni dolžnosti, ako ne ugodim tem željam. Kajti prešinjen sem prepričanja, da tudi v politiki velja načelo organičnega razvoja. Kedor hoče razumeti sedanjost ter količkaj pravilno računati z bodočnostjo, mora znati, kako so nastale današnje razmere. Pomnožiti to prepotrebno znanje, namen je mojih »Spominov«. Zadovoljen bodem, ako svoj namen vsaj deloma dosežem.« Zelo zanimivi so tudi njegovi Sodobniki: mali in veliki (1933), v katerih opiše najznamenitejše in najznačilnejše može slovenske politične zgodovine.
Med drugim si je pridobil veliko zaslug za izgradnjo dolenjske in belokranjske železnice ter osnovanje kmetijske šole na Grmu. Za njegovo delo mu je cesar podelil plemiški naslov. Umrl je 18. avgusta 1935 na gradu Kamen v Novem mestu.
