Aprila 1941 je grad in posestvo v Strnišču prevzel nemški okupator. V strniško graščino se je naselilo nemško vojaško poveljstvo in že jeseni začelo graditi taborišče za vojne ujetnike.
Nacistična Nemčija je za potrebe vojaškega letalstva potrebovala velike količine aluminija. Decembra 1941 je nemško gospodarsko ministrstvo pooblastilo družbo Vereinigte Aluminium Werke (VAW) iz Berlina, da ob izkoriščanju vodnih moči Drave za korist državne obrambe začne v Strnišču pospešeno graditi tovarno aluminija in glinice. Ravninsko območje Dravskega polja, kjer je bilo med 1. svetovno vojno taborišče z rezervnimi vojaškimi bolnišnicami, je bilo zelo primerno za gradnjo velikega industrijskega objekta, saj je bilo delno komunalno opremljeno, v bližini pa je bila tudi železniška proga. Območje je imelo tudi ugodno lego zaradi bližine boksitnih nahajališč v Hrvaški, Madžarski in Grčiji. Za energetsko preskrbo tovarne je bila predvidena tudi gradnja hidrocentrale na Dravi.
Maja 1942 so v Berlinu sklenili odložiti gradnjo tovarne aluminija in so v Strnišču začeli graditi le tovarno glinice. Tovarno, ki naj bi v prvi fazi letno proizvedla okrog 90.000 ton, v drugi pa do 180.000 ton glinice, so gradili na prostoru severozahodno od delovnega taborišča in južno od železnice, na področju nekdanje rezervne bolnišnice Mlada Boleslava in še zahodno od njega.
Na gradbišču tovarne so leta 1942 delali vojni ujetniki, svobodni delavci ter kaznjenci iz vzhodnega dela Spodnje Štajerske. Januarja 1943 je bilo pri gradnji tovarne zaposlenih 1076 delavcev, 185 kaznjencev in 89 vojnih ujetnikov. Leta 1943 so v zahodnem delu taborišča uredili še taborišče za posebne delovne obveznike, kamor so pošiljali t. i. zaščitence (ljudi, ki iz rasnih, političnih ali asocialnih razlogov niso bili sprejeti v Štajersko domovinsko zvezo in so morali odslužiti enoletno delovno obvezo ), 1944 pa še taborišče za kazenske posebne delovne obveznike (svojce partizanov ali ubitih talcev, ubežnikov iz nemške vojske…, ki so morali delati neomejen čas). V taborišču so vladale podobne razmere kot v nemških koncentracijskih taboriščih. Posebni oz. kazenski posebni delovni obvezniki so morali opravljati najtežja dela 10-12 ur dnevno in se pokoravati strogi taboriščni disciplini. Od spomladi 1943 do konca vojne je delovno obvezo v Strnišču prestalo ok. 1400 moških in 500 žensk.
Gradnja tovarne pa zaradi pomanjkanja delovne sile ter gradbenega železa in železa za stroje ni potekala tako hitro kot so predvideli. Do konca vojne je bilo dokončanih pribl. 70% gradbenih del in pripravljene pribl. 5 % opreme. Ob svojem umiku iz Spodnje Štajerske, maja 1945, nemška vojska zgrajenih industrijskih objektov ni razstrelila.
(Pripravila: Melita Zmazek)
