Drugo nagrado je na natečaju prejela Cirila Gabron Vuk za štokano (potlačeno) zelje. Jed izvira s Primorske in ima naslednjo zgodbo:
“Najina babica je bila prava Primorka. Z Mosta na Soči. Bila je zelo pedantna, a neizmerno skromna in z neverjetnim čutom za estetiko. Veliko je brala, tudi kuharske knjige. In znala je tako zanimivo pripovedovati. V lepi slovenščini. Bila je zavedna Slovenka, tudi v času italijanske okupacije Primorske. Nanjo me vselej spomni jed, ki smo jo imeli zelo radi doma in ki jo pogostokrat pripravim svojim v Miklavžu.”
Štokano zelje (Potlačeno zelje)
Sestavine:
krompir, sveže zelje, olje, čebula, česen, moka, sol, poper
Metoda:
Olupljen krompir, narezan na kocke, in narezano zelje posoljeno skuhamo do hrustljavo mehkega ( 13-15 min). Odcedimo, vodo shranimo. V manjši ponvi rahlo segrejemo olje, dodamo nasekljano čebulo, jo posteklenimo, dodamo moko (1-2 žl. glede na količino mase), rahlo zapražimo, dodamo nasekljan česen. Zapržko dodamo krompirju z zeljem, poštokamo tako, da so vidni še posamezni koščki krompirja in zelja. Če je zmes pregosta, dolijemo malo vode, ki smo jo prihranili. Kuhalo damo na najmanjšo moč in maso dobro premešamo. Pokrito jed pustimo stati nekaj minut. Pazimo, da se ne zažge. Popopramo jo pred serviranjem.
“In kaj postrežemo k štokanemu zelju? Glede na nepozabljene okuse iz moje mladosti priporočam pražena jetrca s čebulo. Najboljša so seveda telečja, za moj okus, seveda,” predlaga gospa Gabron Vuk, ki se prav tako spominja:
“Vem, da je bilo tako še pred šestdesetimi leti in več. Krompir, predelan na vse mogoče načine in postrežen skoraj sleherni dan, je bil seveda pričakovana realnost. Imeli smo ga nadvse radi. Oče je vsako leto jeseni poskrbel, da je bil en kletni prostor v hiši skoraj do polovice napolnjen s krompirjem. In to z gorenjskim. Belim, okusnim. Kadar naju je z bratom babica poslala s košaro v klet po krompir, sva izbirala ali debele ali srednje ali drobne, glede na zahtevo iz kuhinje. Prav nič naju ni bilo strah, ker je bilo v kleti skoraj temačno, ker se je širil po prostoru nama tako znan vonj po skrbno zloženih pridelkih z vrta ali tistih, pripeljanih v “gajbah” s kmečkih dvorišč. Midva sva naročilo vedno sprejela za nekakšno poslanstvo. In vedno sva štela krompirje, ko sva jih dajala v košaro. Koliko za vsakega in potem vsoto vseh.
Seveda doma nismo mlatili samo krompirja. Ta je bil sicer rdeča nit našega prehranjevanja. Pogostokrat so bili na krožniku njoki pa polenta z golažem pa zelenjavna mineštra pa kuhane “wine” (stročji fižol). Ja, veliko dobrih stvari. Polenta se je recimo kuhala eno uro, in sicer tako, da je dišala vsa hiša po njej. Tako kuhati je znala samo najina babica. Za polento je imela posebno bakreno posodo, ki jo je postavila na štedilnik na drva. Glede na ritem kuhanja je sproti odpirala oziroma zapirala kurišče z železnimi obroči. In sledilo je kosilo. Sveže, dišeče, mamljivo, včasih tudi vroče na jeziku, če sva z bratom preveč hlastno začela zajemati. Takrat je vselej sledil nauk najine babice: ‘Jej počasi in zbrano. Ne živimo zato, da jemo. Jemo zato, da živimo.’
Življenje pa piše še mnoge nadaljnje zgodbe. In v svoji življenjski zgodbi sem se znašla na Štajerskem. Sem namreč prava Gorenjka. Ker zelo rada kuham in ker to počnem vsak dan, me seveda zanimajo jedi od blizu in daleč. Leta nazaj je moj mož hodil po Prlekiji v družbi Marije Švajncer, starejše. Oba sta bila namreč kolega novinarja na Večeru. Marička je bila Prlečka, moj mož pa Poljanec (Dravsko polje). Ves navdušen mi je pripovedoval, kako sta v Prlekiji jedla “tople murke” ali prleške kumare. Te smo v naši hiši kmalu povsem posvojili. Pogosto jih ponudim tudi svoji družini.”
Prleške kumare
Sestavine:
sveže kumare, krompir, čebula, moka, olje, česen, kisla smetana, sol, poper
Metoda:
Olupljene kumare naribamo in posolimo. Krompir v koščkih solimo, ga skuhamo do mehkega in ga odcedimo. Shranimo malo vode. Če bo masa pregosta, je malo dodamo. V ponvici segrejemo olje, dodamo malo moke, popražimo, dodamo nasekljan česen. Če so kumare spustile veliko vode, je nekaj odcedimo. Krompir pretlačimo, vendar ne tako močno kot za pire. Vročemu krompirju dodamo kumare in čebulo, narezano na tanke kolobarje, premešamo, dodamo zaprško, premešamo, dodamo kislo smetano (en lonček), premešamo. Na koncu popopramo. Takoj postrežemo, da kumare ostanejo še hrustljave.
“In kaj po mojem okusu najbolj gre k prleškim kumaram? Izbor je lahko zelo pester: panirano meso, kuhana krača, pečena hrenovka, polpet (mesen ali vegi) …
Želim tudi vam užitke ob enostavnih, a dobrih jedeh.”
