Spirala je zelo pogost ornament[1] v slovenski krasilni umetnosti, razširjena pa je po vsem svetu. Upodobljena je na številnih izdelkih Franja Felicijana in tudi na drugih lončarskih izdelkih, od prazgodovinske keramike naprej. Spirala je odprt, optimističen motiv, predstavlja krožno gibanje, iz prvotne točke v neskončnost. Simbolizira krožni značaj razvoja, ciklično kontinuiteto v napredovanju, ustvarjalno vrtenje, ritem življenja. Je tudi simbol plodnosti, predstavlja luno in vulvo. (Chevalier in Gheerbrant 2006: 565–566) Zlata spirala je povezana z zlatim rezom. To obliko pogosto najdemo v naravi, v rastlinskem in živalskem svetu. Zlati rez predstavlja harmonično razmerje med dvema različnima količinama, ki ga človeško oko zaznava kot popolno.
Tudi simbolne upodobitve sonca poznajo vse kulture. Simbolika sonca je izjemno bogata in kompleksna, je multivalentna in celo protislovna. Pri številnih ljudstvih je sonce bog ali manifestacija božanskega (Chevalier in Gheerbrant 2006: 558); v krščanski ikonografiji simbolizira Jezusa Kristusa (Grgić 1979: 552). Sonce je vir svetlobe, toplote in življenja, njegovi žarki pa ne le poživljajo stvari, ampak jih tudi naredijo zaznavne. Sonce je lahko tudi razdiralec, kot načelo suše, ki se mu nasproti postavlja oplajajoči dež. (Chevalier in Gheerbrant 2006: 559–560)
Poznamo številne ornamente, stilizirane upodobitve sonca, od kroga, kroga s piko v sredini, kroga z žarki, solarnega križa, kolesa in svastike do t. i. slovanskega kolovrata in šesterolista (angl. hexafoil), ki velja za enega najstarejših slovenskih ornamentov (Bogataj v Hočevar 2020). Šesterolist najdemo na slovenskem etničnem ozemlju na starih portalih, vratnih krilih, skrinjah, nečkah, preslicah in drugod. Zelo razširjen pa ni le v slovenski, ampak tudi v evropski ljudski umetnosti.
Tako kot je kompleksna in večpomenska simbolika sonca, tudi posamezni simboli niso enoznačni. Šesterolist, kot eden od simbolov sonca, predstavlja tudi slovanskega boga Peruna ali Gromovnika, nevihtnega boga in boga plodnosti.[2] Arheološke najdbe na znamenitem grškem najdišču Grobni krog A v Mikenah pričajo o več kot 3500 let starih upodobitvah šesterolista.[3] Šesterolist in druge solarne simbole, na primer svastiko, najdemo na mozaikih v mestnih vilah nekdanje Celeje. Šesterolist in kolovrat najdemo tudi na lesenih modelih za izdelavo pečnic ter lončarskih izdelkih Franja Felicijana.
Kaj pa slovenski ornament? Katere likovne prvine v krasilni umetnosti so značilne prav za slovenski etnični prostor? Številni raziskovalci so iskali odgovor na to vprašanje, še zlasti v obdobju uveljavljanja t. i. narodnega sloga, v 20. in 30. letih 20. stoletja. »Sprva sem bil docela uverjen, da je slovenska kultura v ornamentiki prav borna in da je še tisto, kolikor je imamo, večidel tujega izvora. Toda ob neprestanem primerjalnem študiju naše in tuje ornamentike so se mi jele odpirati oči, tako da sem prišel sčasoma do spoznanja, ki zahteva glede tega temeljnega vprašanja našo popolno preorientacijo,« je zapisal Jože Karlovšek, eden najbolj znanih raziskovalcev slovenske ornamentike. (Karlovšek 1935: 3)
V 19. stoletju se je začelo povečevati zanimanje za t. i. kmečko umetnost, ki je bila pri nas na prelomu v 20. stoletje poimenovana ljudska umetnost. Intelektualci in meščani so jo videli kot narodno umetnost in so jo povezovali z narodno zavestjo. Na sestavinah kmečke kulture je bila sčasoma utemeljena simbolna podoba naroda in narodova identifikacija. Te sestavine so bile poimenovane narodni slog. Uveljavljanje narodnega sloga v stavbarstvu, notranji opremi in uporabni umetnosti je bilo v 20. in 30. letih 20. stoletja v polnem razcvetu. Slovensko meščanstvo je tudi s tovrstnim poudarjanjem samobitnosti in izražanjem pripadnosti slovenskemu narodu odgovarjalo na vzpon fašizma in nacizma. Ljudska umetnost jim je predstavljala nadomestek za sodobno, družbenokritično umetnost. Osrednji akterji izumljanja in populariziranja narodnega sloga so bili izobraženci, med njimi arhitekt Ivan Vurnik, slikar Maksim Gaspari in ljubiteljski etnograf Jože Karlovšek. (Rogelj Škafar 2021: 12–17)
Po besedah Karlovška je »slovenski ornament močno drevo, ki rase iz globin narodne duše in zemlje že tisočletja ter kaže za vsako dobo svoje preteklosti svoj poseben cvet« (Karlovšek 1935: 6). Med najstarejše motive na Slovenskem, ki po njegovih besedah izhajajo iz slovanske ornamentike, prišteva spiralo, krožnico, srce, geometrično stilizirane rastlinske motive, liste, cvetove in vejice, med živalskimi motivi pa ptico in jelena.
Motivi, posamezni ali sestavljeni, na katerih so zasnovani značilni slovenski ornamenti, naj bi se razvijali postopoma, v več fazah. Karlovšek jih deli na več skupin. Med geometrične motive spadajo pika, črtica, krog s piko v sredini, valovnica, spirala, krožnica, zvezda, križ in drugi. Rastlinski motivi so lahko geometrično stilizirani listi, cvetovi in vitice ali pa naturalistični, med njimi praprot, grozdje, nagelj, zvončnica, tulipan in granatno jabolko. Poleg že omenjenih živalskih motivov omenja tudi goloba, pava, orla in petelina. Med t. i. predmetne motive spadajo srce, pentlja, vazica, košarica in drugi. Najbolj priljubljene barve v slovenski ornamentiki so bela, rumena, rdeča, rjava, zelena in svetlo modra. (Karlovšek 1935: 34–45) Ugotovimo lahko, da imajo številni od teh motivov, ki jih Karlovšek povezuje s slovansko ornamentiko, v resnici veliko daljšo zgodovino. To potrjujejo arheološke najdbe na današnjem slovenskem etničnem ozemlju, ki segajo daleč v čas pred prihodom Rimljanov in Slovanov.[4]
V obdobju uveljavljanja narodnega sloga se je kot mlad ustvarjalec razvijal in uveljavljal tudi Franjo Felicijan. Tudi on je raziskoval ornamentiko, iskal je avtentične, pristno slovenske ornamente. »Iskal je ornamente, s katerimi so na Slovenskem tradicionalno krasili lončenino. Odkril je spirale, valovnice, krasitev s pikicami in črticami, rastlinske motive in podobno. To so preprosti motivi, ampak izjemno zanimivi in estetsko učinkoviti. Z njimi je krasil svoje lončarske izdelke. Pozneje je zasnoval dvanajst motivov – nekatere tradicionalne, nekatere pa si je izmislil sam –, ki jih je naslikal na keramične ploščice za stenske obloge v Kulturnem domu v Trstu,« pripoveduje njegov sin Martin Felicijan. Ta njegova monumentalna stvaritev je poklon slovenski ljudski umetnosti. V teh ploščicah je zakodirana vednost o slovenskem ornamentu, je zakodirana slovenskost.
[1] Likovni element, okras. Ornamenti so lahko sestavljeni iz geometrijskih, rastlinskih, živalskih ali antropomorfnih motivov.
[2] Krščanstvo je (tudi) Peruna preplastilo. Zamenjala sta ga sveti Elija in sveti Matija (Kropej 2004: 411).
[3] Najdbe hrani Narodni arheološki muzej v Atenah.
[4] Jože Karlovšek je opravil veliko delo na področju proučevanja ornamentike na Slovenskem. Danes, skoraj stoletje pozneje, ko so nekatere njegove ugotovitve presežene, jih lahko raziskovalci uporabijo kot eno od izhodišč za nadaljnje raziskovanje.
