Med ognjevite nasprotnike uveljavljene romarske prakse in zidave romarskih cerkva v 16. stoletju spadajo zlasti protestanti – tudi slovenski. Že v svoji prvi knjigi Katekizem iz leta 1550 je Primož Trubar zapisal, da verniku, ki je grešil in bi rad spet prišel v milost božjo, ni potrebno romati v daljne kraje, k cerkvam po hribih in v razne samostane. Potrebno je le, da se drži besed svetega Evangelija. Prikazovanja Marije in svetnikov, ki so bila največkrat pobuda za pozidavo novih cerkva, označuje kot hudičevo delo. Za duhovščino piše, da preproste ljudi predvsem zaradi zaslužkarstva z romanji zapeljuje, čudeže pa označuje kot navadne goljufije, s katerimi naj bi se pri lahkovernih ljudeh vzbujala strah in praznoverje. Romanjem očita vrsto negativnih plati; med drugim goljufije, prešuštva, malikovanja, pijančevanje in celo umore. Nastopa tudi proti velikemu številu Marijinih pesmi, ki vernike zapeljujejo, da »… per tih bosih ludeh vselej več vela Divica Marija inu ti svetniki, koker sam Bug ali Jezus, nega sin«. V Novem testamentu iz leta 1577 med drugim odklanja tudi prodajo odpustkov za denar, praznike ter moško in žensko redovništvo z besedami, da »… papeži, škofi, farji inu menihi z nih falš vukum, s mašami, odpustki, vigiliemi, vicami, rumanem … su nas deleč od S. Evangelia odpelali.«
S takimi in še krepkejšimi besedami je »oče slovenske knjige« obdeloval početje svojih rimokatoliških nasprotnikov in ozmerjal nastanek marsikatere bližnje, še danes žive in ugledne romarske cerkve. Pri tem sta ga podžigala strast reformatorja in protestantska strogost, seveda pa tudi resnične napake in nekatere preveč posvetne in poslovno obarvane oblike ljudskih pobožnosti, ki jih je prinašal že omenjeni »romarski turizem«.
