1945-1946 – Po koncu druge svetovne vojne je potrošnja plina znova začela naraščati, vendar so že leta 1946 v mestu odstranili še zadnje plinske luči na Salendrovi ulici in v Tivolskem gradu.
2. 9. 1950 – Ustanovljen je bil delavski svet Plinarne Ljubljana, ki je prevzel upravljanje podjetja.
1954 – V plinarni so popolnoma prenovili staro peč izpred vojne in obnovili plinohram. Cenejša tekoča goriva po svetu so zniževala ceno drugih virov energije. Tudi našim krajem se je bližala množična motorizacija; plin, premog in elektrika so se zdeli zastareli energetski viri. Treba je bilo razmišljati o nadaljnjem razvoju plinarne.
1960 – V plinarni so sklenili, da opustijo stari način pridobivanja mestnega plina in da kot drugod po Evropi začnejo uvajati sodobno plinarniško tehnologijo. Klasične plinarniške peči je bilo zaradi močnega onesnaževanja okolja preurediti za uporabo tekočega naftnega plina. V Evropi in svetu so druga za drugo ugašale stare premogovne plinarne. Čas nekdanje tehnologije ter umazanije in smradu je minil, na področju plinarništva je prišlo do novih odkritij.
1961 – Napočila je prva velika prelomnica pri oskrbi s plinom: začetek proizvodnje plina s termokatalitičnim (termokataliza) cepljenjem tekočega naftnega plina propan-butan. Pridobivanje plina iz premoga so opustili. Evropska kakovost plina je povzročila hitro povečanje njegove uporabe. Nove zmogljivosti za proizvodnjo plina so zgradili na novi lokaciji ob Vodovodni cesti, sedanji Verovškovi. Tam so zgradili novo in sodobno plinarno. Plin, pridobljen z novim postopkom, ni več tako smrdel kot prejšnji in tudi strupen ni bil, saj so skorajda povsem izločili ogljikov monoksid, ki je nastajal v starih postopkih izdelave.
V naslednjih letih se je dejavnost Plinarne širila, saj so se v vzhodnem delu Ljubljane začeli razvijati in dograjevati industrija in Javna skladišča. Razširile so se tudi dejavnosti železnice in prometa. Vse nove zgradbe so potrebovale plinske priključke. Na Resljevi cesti so leta 1965 podrli plinohram 800 m³, leta 1967 pa dva po 500 m³. Poraba plina se je po izgradnji nove plinarne na Verovškovi ulici močno povečala. Zahteve po boljši ekološki ureditvi mesta so bile kažipot za poznejši razvoj plinarne, ki se je morala prilagajati novim razmeram in potrebam.
1969 – Plinske peči so postajale preobremenjene. K cepilnim napravam so dogradili razstrupljevalne naprave za zmanjšanje vsebnosti strupenega ogljikovega monoksida, s čimer se je strupenost plina znižala na življenjsko praktično nenevarno mejo manj kot 3 %; zmogljivosti proizvodnje so se z dograditvijo mešalca propan-butan-zrak in s tem povezanim 25-odstotnim zvišanjem kalorične vrednosti plina povečale za 25 %.
1970 – Kot drugi proizvodni obrat poleg tistega na Verovškovi ulici je bila zgrajena plinarna Zalog, ki je z uparjenim tekočim plinom oskrbovala tovarno Saturnus v Zalogu in bližnje stanovanjsko naselje. Nova plinarna je po svojem lokalnem omrežju s plinom oskrbovala tudi individualne hiše v bližini. Njeno omrežje je bilo v celoti izdelano iz plastičnih cevi.
1972 – Zgrajena je bila plinarna Koseze kot tretji obrat. Proizvajala je plin, ki je z zemeljskim plinom zamenljiva mešanica propana, butana in zraka. Začelo se obdobje uporabe plina za centralno ogrevanje stanovanjskih sosesk; v plinarni na Verovškovi je dograjena tretja, visokotlačna enota za proizvodnjo mestnega plina. Poraba plina, ki se je zaradi premajhnih proizvodnih zmogljivosti pričela zmanjševati, se je znova močno povečala. Koseška plinarna je napajala Koseze, Draveljsko gmajno in del Šiške.
1973 – Na Verovškovi so postavili še tretjo visokotlačno enoto za pridobivanje mestnega plina z izhodnim tlakom 7 barov. Tudi ta naprava je bila opremljena z razstrupljevalno napravo za zmanjšanje CO. Nova naprava je omogočila neposredno napajanje visokotlačnega omrežja mestnega plina. S tem je bila dana možnost pretoka večjih količin plina na daljše razdalje ob uporabi tanjših cevovodov, kar je omogočalo priključevanje oddaljenejših predelov mesta na plinovodno omrežje. S tem je plinovodno omrežje postajalo prostorsko neomejeno, plin pa dostopen skoraj vsakomur.
15. 11. 1974 – Skupaj s plinarno v Celju in Mariboru in s 73 drugimi podjetji je bila ustanovljena Poslovna skupnost za plinifikacijo Slovenije. Šlo je za podpis samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev v skupno naložbo za realizacijo programa plinifikacije. Ta sporazum je pomenil začetek uvajanja zemeljskega plina v Sloveniji.
28. 12. 1974 – Ustanovitev SOZD IPK (Individualno komunalna poraba), ki je združevala naslednje delovne organizacije (dalje: DO): Mestni vodovod, Komunalno energetiko, Plinarno in Kanalizacijo. V okviru Plinarne je deloval še sektor Butan plin.
1976 – Na lokaciji nove plinarne so za proizvodnjo mestnega plina postavili šest pokončnih rezervoarjev za plin propan-butan s prostornino 2500 m³ in tlakom 7 barov. Priprave za sanacijo plinovodnega omrežja kot ene največjih naložb podjetja so se izvajale v fazah.
29. 6. 1977 – SOZD (Samoupravna organizacija združenega dela) IPK se je preoblikovala v DO, posamezne enote pa v TOZD (Temeljne organizacije združenega dela). 15. novembra istega leta so bili ustanovljeni štirje TOZD-i. Komunalni inženiring, Komunalna operativa, Komunalne inštalacije in Butan plin.
1978 – Začele so se priprave na prehod na kurjenje oziroma dobavo zemeljskega plina potrošnikom. Zaradi zastarelosti plinovodnega omrežja (stare litoželezne cevi iz samega začetka delovanja mestne plinarne) je bil prehod tehnološko precej zahteven. 1. decembra je Ljubljana prevzela prve količine zemeljskega plina iz Sovjetske zveze v prevzemni postaji plinarne Koseze. V Sloveniji je bil napeljan magistralni plinovod, ki ga je upravljalo podjetje Petrol Zemeljski plin. Pozneje so začeli uvažati zemeljski plin tudi iz Alžirije.
1980 – 31. marca sta prenehala delovati TOZD-a Komunalni inženiring in Komunalne inštalacije. Na območju plinarne Zalog preidejo z oskrbe z uparjenim na oskrbo z mešanim plinom. Vse stare plinarniške objekte na Resljevi so tega leta podrli, na tem mestu so sedaj stanovanjski bloki. Na področju plinarne Zalog so popolnoma prešli na distribucijo zemeljskega plina. 6. 9. so pričeli s prehodom zamenjave mestnega plina z zemeljskim. Plinovodno omrežje se je začelo prilagajati uporabi zemeljskega plina.
10. 11. 1981 – Reorganizacija DO IPK: Izločile so se energetske dejavnosti, ki so jih izvajali TOZD-i: Komunalna energetika, Plinarna Ljubljana, Butan plin. Povezale so se v DO Energetika Ljubljana. Tega leta so povečali proizvodne kapacitete plinarn Zalog in Koseze.
3. 1. 1982 – DO Energetika Ljubljana se je konstituirala in bila vpisana v sodni register.
1983 – Zgrajena je bila nova plinarna v Kosezah. Zdaj so bile vse tri namenjene za nadomestni vir oskrbe z mešanico UNP – utekočinjenega naftnega plina in zraka v primeru izpada ruskih dobav kot takrat edinega vira oskrbe z zemeljskim plinom.
1984 – Zaradi nove tehnologije je bilo položenih 1300 m novih plinovodnih cevi iz polietilena. Uvedli so nov sistem distribucije plina. Plinovodno omrežje se je razdelilo na visoko-, srednje- in nizkotlačno omrežje. Ves sistem so regulirali preko merilno-regulacijskih postaj in regulacijskih postaj.
Med letoma 1980 in 1990 so obnovili in uredili plinovodni kataster, iz tega pa so izpeljali novejši kataster, ki temelji na geografskem informacijskem sistemu (GIS). S takim katastrom je možno v vsakem trenutku ugotoviti stanje plinovodov kjerkoli v mestu ali okolici. To omogoča lažje upravljanje celotnega sistema.
1988 – Zgradili so merno-regulatorsko postajo Kozarje, ki je jemala plin iz magistralnega slovenskega plinovodnega sistema in je poleg merno-regulatorske postaje Poljane druga napajalna točka plinovodnega obroča okoli Ljubljane.
Med letoma 1978 in 1990 sta potekali zamenjava in usposobitev 73 km plinovodnega omrežja za uporabo zemeljskega plina. V tem času so zamenjali vse litoželezne cevi plinovodov z jeklenimi ali plastičnimi cevmi in ob tem izbrali takšne dimenzije plinovodov, ki omogočajo nemoteno povečavo odjema plina.
1990 – TOZD Butan plin je izstopil iz Energetike in pričel delovati kot Butan plin, družba za distribucijo plina, d. d.; končana je bila obnova plinovodnega omrežja; 17. 7. 1990 so ustavili proizvodnjo mestnega plina. 4. 10. tega leta je bil za uporabo zemeljskega plina usposobljen še zadnji potrošnik mestnega plina. Na celotnem mestnem območju je bila s tem uvedena oskrba z zemeljskim plinom. Širitev plinovodnega omrežja se je premaknila v primestne občine. Deset pokončnih plinohramov na Verovškovi ulici so podrli. Plinarna ni bila več proizvajalka plina, temveč le podjetje za njegovo distribucijo v mestu. Tega leta je bilo v Ljubljani približno 400 km plinovodnega omrežja, nanj pa je bilo priključenih 48000 odjemalcev. Ozračje v mestu je postalo zaradi vse večje uporabe zemeljskega plina čistejše. Po tem letu se je prodaja plina zelo povečala.
1991 – DO Energetika Ljubljana se je preoblikovala v javno podjetje Energetika Ljubljana.
24. 5. 1994 – Izvršni svet skupščine mesta Ljubljana je sprejel sklep o ustanovitvi Holdinga mestnih podjetij, v katerega so vključili javna podjetja: JP Energetika, JP VO-KA, JP LPP in JP Ljubljanske tržnice. Dne 22. 11. 1994 je Izvršni svet skupščine mesta Ljubljane dopolnil sklep tako, da so se vključila še javna podjetja JP Snaga, JP Parkirišča in JP Žale.
19. 10. 1994 – Javno podjetje Energetika Ljubljana d. o. o. je bilo vpisano v sodni register.
1999 – Prišlo je do širitve plinovodnega omrežja zunaj nove Mestne občine Ljubljana. Nova plinska omrežja so začela nastajati v Medvodah, Dolu pri Ljubljani, Škofljici, Igu, Brezovici, Dobrovi in Polhovem Gradcu. Med 1990 in 2000 se je plinovodno omrežje povečalo za 83 %.
Zemeljski plin sedaj uporabljajo v gospodinjstvih za kuhanje, pripravo sanitarne tople vode, za ogrevanje in hlajenje stanovanj, poslovnih prostorov in javnih stavb, v gospodarstvu za različne tehnološke postopke ter v prometu za pogon avtobusov mestnega potniškega prometa in drugih vozil, ki kot gorivo uporabljajo stisnjen zemeljski plin. Po podatkih Energetike Ljubljana je bilo plinovodno omrežje leta 2016 dolgo 696’1 km, letna distribucija zemeljskega plina pa 73 milijonov Sm³ (standardnih kubičnih metrov, tj. enota za količino snovi, n. pr. plina).
