Po drugi svetovni vojni je svoje organizacijske sposobnosti namenila predvsem delu v Rdečem križu. Dolga leta je bila njegova predsednica v Šmarju pri Jelšah. Sama je pozneje pripovedovala o prvih povojnih letih, ko so prostovoljci brez plačila skrbeli za bolnike, organizirali karanteno, zdravstvene tečaje, pomoč materam in ostarelim ter reševali številne stiske ljudi.
Njeno pričevanje je dragocen dokument časa, ko je prostovoljstvo pomenilo predvsem odgovornost do skupnosti. Vida Lorger se spominja: “Rdeči križ je začel delati takoj po vojni. V sedanjem župnišču so imeli bolnišnico s sedmimi posteljami. Tu je bila karantena, ker smo reševali najnujneše primere: pozneje smo se preselili v staro šolo. Veliko nesreč so povzročale umikajoče čete in njihovo odvrglo orožje. Člani RK smo bili Božiček, Majhen, Plut, sestri Krašovec, Pečnik in midva z možem. Dežurstvo smo si menjavali. Tam smo imeli tudi tečaje in obnavljali pozabljeno znanje po vojni. Uspela nam je celo operacija noge tov. Gobca. Odbor RK je organiziral posvetovalnice za matere. Vabljiva je bila hrana za dojenčke. Po vaseh so bili aktivi RK, poverjenica pa je imela pri sebi najnujnejša zdravila. Ostarelim in onemoglim smo pomagali tudi z Amerikansko robo, ki pa je bila mnogokrat neuporabna. Vsi odborniki smo delali zastonj, saj je pomenilo sodelovanje pri RK častno službo.” (Jesenko in Gajšek, Socialna politika, 198?).
