Po štirih dneh in nočeh neprestanega bežanja so se ustavili na nekem velikem posestvu, ki so ga upravljale same ženske. Moški so bili v vojski ali pa so se že priključili boljševikom. Ženske so jih dobro postregle in kar nič se jim ni mudilo naprej. Ko so se po nekaj dneh dodobra odpočili, so krenili naprej.
Potovali so peš, pa tudi z vozovi, če so na kakšnega naleteli. Včasih so se skrili tudi v vagon tovornega vlaka in tako prek Madžarske pripotovali domov. Po dobrih treh letih se je vrnil v svojo rojstno vas in zvedel, da je iz vasi padlo 15 fantov in mož (nekaj tudi v Galiciji, kjer je bil sam) in šele tedaj se je zavedel, kakšno srečo je imel.
Ko je oče prišel iz ruskega ujetništva, prva vojna še ni bila končana. Po komaj štirinajstih dneh so prišli ponj orožniki. Spet se je znašel v Gradcu pri svojem na novo formiranem regimentu. Že po nekaj dneh so krenili z vlakom na soško fronto na pomoč avstrijski vojski. Nekega jutra so se pripeljali v Bohinjsko Bistrico. Sporočili so, da bo vlak nadaljeval vožnjo šele zvečer. Oče je svojega “hauptmana” in še nekaj oficirjev povabil v gostilno strica Luke. Ob s klobasami obloženi mizi je našel priliko in prosil “hauptmana”, če mu dovoli obiskati domače, preden gredo na fronto. Dovoljenje je dobil, ko je obljubil, da se jim bo pridružil na vlaku zvečer v Podbrdu. Oče se je odpravil peš čez Bačarsko sedlo na Bačo pri Podbrdu, kamor je prispel v treh urah. Zvečer ga je oče Jakob pospremil na železniško postajo v Podbrdo. Avstrijska vojska je na soški fronti strla italijanski odpor in jih potisnila do reke Piave. Ko je očetov regiment prispel na bojišče, je bila bitka že končana. Večkrat je pripovedoval, kako strašen je bil pogled na bojišče. Do koder je segel pogled, je ležal mrlič pri mrliču. Avstrijci so bili zmagovalci, toda monarhija je morala podpisati kapitulacijo. Sredi novembra 1918 se je s skupno domačinov, še vedno oboroženih, vrnil v Podbrdo. Zasedli so železniško postajo in ustavljali vsak avstrijski vlak, ki je vozil domov izčrpane vojake. Z vlaka so ropali vse, kar je bilo koristnega. Tako so v Podbrdu z vojaškim materialom napolnili vsa skladišča. Tudi zase si je prilastil celo balo pravega usnja. Ded je bil namreč čevljar in je tako dobil materiala za nekaj let.
