Dotaknimo se še tako imenovane polpretekle zgodovine. Nisem sicer odraščal tukaj, tako da je moje vedenje o tem dokaj pomanjkljivo.
Raduše kot kraj se intenzivno spreminjajo. Včasih je bilo tukaj dosti manj objektov. Osrednji del je pripadal Mikuličem iz Slovenj Gradca z njihovimi mlini in kovačijo. Osrednji del je zavzemala kmetija Mežnik, kjer pa niso imeli potomcev in je sedaj v drugi lasti.
Po drugi svetovni vojni je prihajalo do razlastitev, tako da so se lastništva zemljišč spreminjala. Nekaj jih je še sedaj v državni lasti, in jih oddajajo v najem.
Iz razgovorov z domačini sklepam, da je večina prebivalstva sodelovala s partizanskimi enotami. Tukaj okoli je bilo tako kar nekaj bunkerjev in zatočišč. To obdobje zaznamuje tudi spomenik pri Prevalniku ter pri cerkvi Svetega duha, kjer je bila največja borba tukaj okoli. Nemci so požgali domačijo pri Arehu.
Včasih je tukaj delovalo veliko mlinov in kovačij. Kovačev Peter je naštel naslednje: Anžeči mlin, Šoštarjev, Krasniški, Bekov, Brezniški, Jotliški, Autmanov, Hrastniški, Ermanov, Ledinekov, Boški, Smrčunov, Grešovski. Poleg tega je bila še kakšna žaga in kovačija. Petrova kovačija naj bi bila postavljena ob koncu 19. stoletja. Bila je v lasti Mikuličev, ki so bili tudi lastniki mlinov malo nižje in Tovarne meril v Slovenj Gradcu.
Okoliš je izrazito kmetijsko usmerjen. Dva največja kmeta pridelujeta veliko mleka. Seveda se tudi semkaj vrivajo obrtniške delavnice, pa tudi kakšna smreka pade za dobrobit lastnika.
V dolino je pripeljan tudi vodovod, kajti kljub obilici vode, je pitne vode primanjkovalo. Tudi optično TV omrežje je položeno, ni pa speljana javna kanalizacija. Cesta kliče k obnovi. Neurje v letu 2023 je povzročilo kar nekaj škode nižje ležečim krajem. Voda preti vedno znova, tako da bo potrebno tudi tukaj marsikaj postoriti.
Glavnino družabnega življenja nosi seveda gasilsko društvo. Je pa druženje zaradi moderne tehnologije in kovida žal dokaj upadlo. Včasih je bilo vsako leto po več gasilskih veselic, ki danes niso več tako aktualne. Pač takšni so časi. So pa ti fantje in dekleta neverjetno požrtvovalni, tako da smo lahko ponosni in hvaležni, da jih imamo.
ŠE ENO ZANIMIVOST MI JE USPELO IZBRSKATI V ARHIVU NA RAVNAH.
TUKAJ STA ZEMLJEVIDA FRANCISCEJSKEGA KOLEDARJA (kataster za Štajersko) iz leta 1825. Če je ime vaše kmetije na njej, ste lahko ponosni, da je stara več kot 200 let.
