Oroslava Cafa je močno opredeljeval pozitivni odnos do slovenske besede, ki ga je izkazoval s predanim delom na področju zbiranja ljudskih pesmi in ljubiteljskim zlaganjem verzov v slovenščini.
Ukvarjal se je tudi s prevajalskim delom. Iz češčine je prevedel Campejevega Robinsona mlajšega. Obsežna knjiga z več kot 358 stranmi je izšla leta 1851 v Gradcu pri tamkajšnjem založniku Franzu Dirnböku, natisnjena je bila že leta 1849 v Celju pri J. K. Jeretinu. S tem prevodom se je uvrstil med prve prevajalce na slovenskem Štajerskem. Knjižnico je namenil slovenski mladini “za uk inu kratek čas”. V spremni besedi je izrazil svoj odnos do slovenske besede: “Kar se besede tiče, jo, ljubi bravec! Vidiš, da ni tvoja, niti moja, temveč je slovenska! Ino samo taka mora biti”.
Posvečal se je tudi zbiranju gradiva za slovar in slovnico slovenskega jezika, kar je bilo oboje njegova velika želja, ki se žal ni uresničila. Slovar je sestavljal na podlagi ljudskega jezika in zagovarjal enoten slovenski jezik s slovnico, ki bi bil primeren za vse Slovence ne glede na narečne skupine. Iz njegovih besed v Proglasu veje velika naklonjenost do maternega jezika, ki je glavni motiv za njegovo delo, njegovo skromnost potrjuje trditev, da ne želi slave ali zaslužka: Že dvanajst let se zelo trudim, da bi napisal popolni slovar ter primerjalno slovnico našega blagoglasnega in za vse Slovence razumljivega narečja. /…/ Marsikateri bravec si morda misli, zakaj se to delo tako zavlačuje? Odgovarjam: delo, ki ga opravljam, ne delam po naročilu ter si z njim ne mislim služiti kruha pa tudi slave si ne iščem; odkrito povem: svoj narod nosim v srcu in ni me sram javno povedati, da mi naša prekrasna slovenščina – draga beseda, ki sem jo najprej slišal iz ust svoje drage matere doma in od božjega namestnika v cerkvi – četudi so mi prav tako ljubi vsi indoevropski jeziki v moji knjižnici – najmileje zveni v ušesih, da mi najjasneje bistri um ter mi najmočneje giblje srce /…/ (Šrimpf, 1972: 505). Besedišče je zbiral iz slovenskih knjig, natisnjenih in rokopisnih slovarjev, časopisov, posebej pa med ljudmi iz različnih slovenskih krajev, ki so mu pošiljali gradivo. Zbranih in pripravljenih za tisk je imel okrog 60.000 besed. Leta 1856 je zavrnil predlog Frana Miklošiča, ki je imel tudi sam obsežno slovarsko zbirko, da bi zbirki združila in slovar izdala skupaj. Tako Cafovo kot Miklošičevo slovarsko gradivo sta vključeni v Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika (1894–1895).
Na Cafovo življenjsko pot in predvsem na dejstvo, da se kljub vestnemu raziskovalnemu delu na tem področju ni uspel uveljaviti oziroma doseči priznanja, ki bi mu sicer pripadalo, je imel pomemben vpliv tudi njegov značaj. Raziskovalci kot dva ključna dogodka izpostavljajo najprej njegovo neodločnost pri izbiri študija, ko se je odrekel znanstveni poti in na materino željo vpisal študij bogoslovja. Takrat se je začela odvijati Cafova tragedija, ki je imela usodne posledice zanj v poznejšem življenju in v prostovoljni smrti. Razpet je bil med duhovniškim poklicem, ki ga je moral opravljati po dolžnosti in na izrecno materino željo, ter med jezikoslovje, ki ga je ljubil, a je imel premalo časa zanj (Šrimpf 1972: 501–503). Druga pomembna prelomnica pa je Cafova zavrnitev Miklošičeve ponudbe, da bi skupaj izdala slovar. Šrimpf je o tem zapisal: »Vsekakor je mogoče vzrok za Cafovo odklonitev iskati tudi v njegovem značaju. Caf je bil po naravi zelo občutljiv, mogoče je tudi preveč kritičen do sebe, morda premalo samozavesten, premalo prodoren, mogoče mu ni bilo mar, da bi se pojavil v javnosti? /…/ Kakršnikoli so že bili vzroki, Cafova odklonitev je bila usodna, mogoče je kot daljna posledica celo vplivala na to, da si je Caf v 60. letu starosti življenje sam odvzel, ker ni prav nikjer videl nobenih sadov svojega velikega dela in znanja« (Šrimpf, 1972: 508).
Oroslav Caf je bil gotovo velika osebnost na področju jezikoslovja. Njegovo znanje jezikov je bilo zares obsežno, meril se je lahko z največjimi umi takratne dobe na tem področju. Žal pa mu je kot človeku primanjkovalo nekaj tistih lastnosti, s pomočjo katerih bi lahko svoje znanje javno uveljavil in predstavil širšemu jezikoslovnemu svetu. Manjkala mu je odločnost, mogoče tudi vera in zaupanje vase in v svoje delo. Kot osebnost je bil silno občutljive narave, nagnjen k samotarstvu, kar ga je odbijalo od zunanjega sveta. Potrebno je treba upoštevati še okoliščine, v katerih je živel in deloval (Šrimpf, 1972: 514–515).
Od Cafove bogate zapuščine je le nekaj malega dobila Slovenska matica in to že leta 1921 podarila Državni biblioteki, predhodnici Narodne in univerzitetne knjižnice, drugo se je porazgubilo. K temu dodajmo še besede Božidarja Flegeriča: »Gotovo bi ga danes poznala Evropa kakor učenega Kopitarja, ko bi mu bila v življenju milejša usoda, katera mu je še po nesrečni smrti raznesla plodove mnogoletnega truda, kakor vihra pleve, na vse strani!« (Flegerič 1903: 273).
