Ker so bili Westni Nemci, se ni mogoče izogniti vprašanju njihovega odnosa do nacizma in do nemških okupacijskih oblasti. Glede tega so med njimi obstajale precejšnje razlike, saj je Avgust Westen imel do nacizma bistveno drugačen odnos, kot pa sta ga imela Adolf Westen ml. in njegov sin Max Adolf Westen.
Če za Adolfa Westna ml. in njegovega sina Maxa Adolfa Westna velja, da sta bila pristaša nacizma ter da sta med okupacijo sodelovala z nemškimi okupacijskimi oblastmi, pa tega za Avgusta Westna ni mogoče reči. Zanj obstajajo dokazi, da je nacizem zavračal in da je bil do nemških okupacijskih oblasti kritičen, vendar tega ni upal javno pokazati. Že omenjeni dr. inž. Herman Klinar, ki je bil v obdobju 1938–1945 tehnični ravnatelj Westnove Kranjske industrijske družbe (KID) in je Avgusta Westna zato osebno poznal, je o njem med drugim povedal, »da se je izkazal ob vsaki priliki za nasprotnika Hitlerja«. Ob otvoritvi drugega plavža v jeseniški železarni leta 1940 je, kot navaja dr. inž. Herman Klinar, Avgust Westen v svojem govoru poudaril, »da je Westnov kapital jugoslovanski kapital in da bo vedno delal za jugoslovansko gospodarstvo«. To je poudaril zato, »da bi oni onkraj Karavank vedeli, da se da srečno živeti tudi brez zatiranja«.
Zaradi tega njegovega govora je kmalu po nemški okupaciji Gorenjske leta 1941 tamkajšnji vodja nemške obveščevalne službe proti njemu vložil obsežno ovadbo. Postopek so sicer ustavili, vendar pa Avgust Westen ni mogel dobiti dovoljenja za potovanje po Nemčiji. Po navedbah dr. inž. Hermana Klinarja Avgust Westen tudi ni odobraval pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu (25. marca 1941) in se je v Beogradu, kjer je bil ravno takrat na seji vodstva Westnovega jugoslovanskega koncerna, celo z jugoslovansko zastavo v roki udeležil demonstracij proti pristopu k trojnemu paktu.
Med okupacijo je Avgust Westen v pogovorih z nekaterimi znanci in prijatelji obsojal nasilje nemških okupacijskih oblasti nad Slovenci, saj je bil sam poročen s Slovenko (Olgo Vodošek). Eden tistih, ki mu je to zaupal, je bil Ulrich von Hassel, ki je o tem v svojem dnevniku 2. avgusta 1941 zapisal:
»Avgust Westen (nemški velepodjetnik iz Slovenije, to pomeni iz nekdanje stare Avstrije) iz Celja, me je obiskal in mi pripovedoval o grozovitih rečeh, ki se dogajajo v tistih slovenskih predelih, ki so prišli pod Nemčijo. Ker je Hitler razglasil, da morajo to pokrajino ponemčiti, nastopajo strankini gladiatorji na zelo brutalen način proti staroselskemu slovenskemu prebivalstvu, najprej predvsem proti izobraženstvu in meščanstvu.«
Preden se je Avgust Westen leta 1944 z ženo iz Celja umaknil v Švico, je dr. Hermanu Klinarju, ki je vodil jeseniško železarno, naročil, naj si prizadeva, da bo podjetje »srečno pripeljal v Jugoslavijo, ker je bil prepričan, da bo Nemčija vojno izgubila«.
Za razliko od Augusta Westna je njegov brat Adolf Westen ml. po vojni, ko je živel v Avstriji, sam priznal, »da je bil v začetku navdušen nacionalsocialist in da je nato postal sovražnik nacistov, ker je bil prepričan, da se bo njihovo obnašanje strašno maščevalo.« Svojo privrženost nacionalsocializmu je pokazal tudi s tem, da je že leta 1936 postal član Hitlerjeve Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP).
Pristaš nacionalsocializma je bil tudi njegov sin Max Adolf Westen, ki pa je član NSDAP postal šele leta 1944. Kot član Kulturbunda je pred vojno sodeloval z nemško Varnostno službo (Siecherheitdienst) in z nemško vojaško obveščevalno službo (Abwehr). Obveščevalni center obeh neških obveščevalnih služb, ki ga je v Sloveniji vodil celjski Nemec Werner Stiger, in katerega član je bil tudi Max Adolf Westen, je zbiral predvsem podatke o bojni pripravljenosti jugoslovanske vojske, njeni oborožitvi ter o vojaških utrdbah. Ker se je Stiger, potem ko so ga razkrili, pred aretacijo leta 1940 umaknil v Avstrijo, ki je tedaj že bila del tretjega rajha, je vodstveni položaj v celjskem obveščevalnem centru prevzel Max Adolf Westen.
Da bi ga izolirale od njegovih obveščevalnih zvez, so ga jugoslovanske vojaške oblasti nameravale januarja 1941 vpoklicati v vojsko. Ker pa je imel dobre zveze z nekaterimi na visokih državnih položajih, je bil o tem pravočasno obveščen in se je umaknil v Avstrijo, ki je bila že od marca 1938 del tretjega rajha. V Celje se je vrnil šele po kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941. Seveda je v tovarni emajlirane posode takoj po povratku znova prevzel položaj obratovodje in na njem ostal do maja 1945.
