Slovenske Konjice imajo bogato in razgibano, skoraj 870-letno zgodovinsko preteklost, ki sega vsaj že v čas antike, o čemer pričajo najdbe ob nekdanji rimski cesti, ki je vodila tod mimo. Naselitveni začetki Konjic segajo v vas Stare Konjice (Alt Conuwicz), na področje današnje Konjiške vasi. Stare Konjice se prvič omenjajo leta 1222. V zvezi s Konjicami se leta 1146 prvič omenja župnija. Takrat se je kraj imenoval Conuwiz. Oblika imena za kraj se je skozi stoletja večkrat spreminjala. Slovensko ime za Konjice naj bi bilo povezano s konji, ki jih je bilo tu veliko zaradi velike prometne ceste, ki je vodila tod mimo.
Prve omembe drugih krajev na Konjiškem zasledimo že pred prvo polovico 12. stoletja. Okrog leta 1145 se v zvezi s kartuzijanskim samostanom omenjajo Žiče kot „Sietss daz chloster”, leta 1165 pa še Loče (Lonke) in Koble (Chobilenbach). Vsi drugi kraji se omenjajo šele od začetka 13. stoletja naprej.
Nad današnjimi Slovenskimi Konjicami so še vedno vidne razvaline starega gradu, ki sodijo med naše najveličastnejše razvaline. Grad se prvič izrecno omenja leta 1234 kot castrum Gonuvviz. Življenje so gradu „vdahnili” gospodje Konjiški, od katerih se prvi omenja Leopold v ustanovni listini za žičko kartuzijo iz leta 1165. Konjiški so izumrli konec 14. stoletja z Leopoldom VI., ki je ostal brez potomcev. Pomemben pečat so gradu vtisnili tudi plemiči iz rodbine Tattenbach, ki se kot lastniki gradu pojavijo konec 16. stoletja. Med njimi je zaradi sodelovanja v zaroti proti cesarju Leopoldu I. vsekakor najbolj znan Ivan Erazem Tattenbach (1631–1671). Z njim je povezan tudi propad konjiškega gradu. Po Tattenbachih mnogi Konjičani razvaline današnjega gradu imenujejo „Tattenbach”. Zadnji lastniki gradu so bili knezi Windischgrätzi, ki so leta 1828 kupili že razvaline, saj je bil grad že v 18. stoletju opuščen in v razvalinah. Od ostalih gradov in dvorcev se prvi omenja trebniški dvorec, in sicer leta 1308 kot „Trebnikke”. Kot prve lastnike tega dvorca viri na začetku 15. stoletja omenjajo gospode Trebniške, ki so v slovenski zgodovini zapisani kot pristaši protestantizma. Konec 14. stoletja se omenja dvorec Pogled, v začetku 15. stoletja zbelovski grad (Planchenstein), dvorca Dobje (Dobiehof) in Gojka (Hebensteit) konec 15. stoletja, dvorec Golič (Golitsch) pa malo pred sredino 16. stoletja. Dvor Zbelovo naj bi bil že v drugi polovici 16. stoletja tukajšnje središče uprave z mitnico in s krvnim sodiščem.
Konjice so bile pomembne tudi kot cerkveno središče, saj je konjiška pražupnija nastala že v drugi polovici 11. stoletja. Konjiška pražupnija se prvič omenja v listini oglejskega patriarha Peregrina leta 1146. Iz konjiške pražupnije so se že v srednjem veku začele izločati samostojne dušnopastirske postojanke. Nastala sta vikariata v Črešnjicah in na Tinju ter kaplanije v Zrečah, Čadramu in Ločah, na Jamniku pa je bival stalni beneficiat. Šele v 17. in 18. stoletju so se razvili trajni vikariati oz. vikariatne župnije. Takrat so nastali naslednji vikariati oz. vikariatne župnije: Zreče, Loče, Prihova, Čadram, Tinje in Črešnjice. Vse ostale župnije pa so nastale v času jožefinskih reform. Tako je nastalo kar šest novih župnij. Iz zreške župnije se je odcepila župnija sv. Kunigunde na Gorenju, iz čadramske župnija sv. Marjete na Keblju, iz loške župniji sv. Jerneja na Jerneju in sv. Petra v Žičah, iz tinjske župnija sv. Venčeslava v Ložnici, iz črešnjiške najprej župnija Janeza Krstnika v nekdanji žički kartuziji, pozneje pa župnija Marijinega obiskanja v Špitaliču.
Na Konjiškem je okoli leta 1160 nastal tudi eden najpomembnejših samostanov na osrednjem slovenskem ozemlju.
Konjice so v srednjeveškem obdobju in v novem veku v virih omenjene kot trg, mesto so postale šele v najnovejšem obdobju – 30. junija 1955 – na ta dan Konjičani praznujemo občinski praznik. Konjice so dobile pridevnik „Slovenske” 13. junija 1934 v t. i. Službenem listu Kraljevske banske uprave Dravske banovine, čeprav se pridevnik „Slovenske” pojavlja že od nastanka Kraljevine SHS, leta 1918, da bi se ločile od podobnoimenskega kraja Konjic v Bosni.
Med letoma 1843 in 1857 so prek slovenskega ozemlja zgradili južno železnico, ki je vplivala tudi na Konjice z okolico, kajti začelo se je nazadovanje obrti in izumiranje furmanov, ki jih je bilo na Konjiškem precej. Leta 1892 je bila zgrajena ozkotirna železniška proga Poljčane–Konjice, ki je bila leta 1916 podaljšana do Radane vasi pri Zrečah. Kljub temu da se je tovor množično začel preusmerjati na železnico, so bili furmani na Konjiškem še vedno iskani, predvsem za prevažanje lesa po gozdnih poteh. Ponovno nazadovanje furmanstva zasledimo v desetletjih po 2. svetovni vojni, ko začnejo traktorji in tovornjaki izpodrivati vprežne živali, čeprav se je za furmane takoj po drugi svetovni vojni, ko je vsega primanjkovalo, še vedno našlo delo.
Leta po 2. svetovni vojni na Konjiškem zaznamuje hitrejši razvoj, ki je povezan predvsem z razvojem industrije. Med podjetji je bil gonilo razvoja Konus, ki ima svoje zgodnje začetke v Lavričevi tovarni usnja iz leta 1894. Podjetja Konus, LIP, Kostroj, Kongrad, Ingrad in IMP so dajala zaslužek Konjičanom in okoliškemu prebivalstvu ter pripomogla k razvoju kraja z vlaganjem sredstev v izgradnjo stanovanj, kulturnih, zdravstvenih in drugih ustanov. Z industrijskim razvojem je naraščalo tudi število prebivalstva. Devetdeseta leta pa so s propadom velikih podjetij prinesla veliko brezposelnost tudi na Konjiškem. To je za Slovenske Konjice pomenilo izziv, saj se je prebivalstvo in Občina Slovenske Konjice s sodelavci z mnogimi domačimi in mednarodnimi projekti preusmerila v trgovino, podjetništvo in turizem. Ravno vlaganje v turizem in obnovo naše pomembne zgodovinske in kulturne dediščine daje današnjim Slovenskim Konjicam novo podobo, prebivalstvu pa vliva optimizem. To dokazujejo tudi številni turisti, ki prihajajo v „mesto cvetja in vina”, saj je zasajanje cvetja in krasitev domačij s cvetlicami na Konjiškem že tradicija. Odlična vinorodna lega pa Konjice upravičeno imenuje mesto vina in prav v Konjicah je bilo pridelano prvo slovensko viteško vino. Čas, v katerem živimo, je prinesel mnoge spremembe in novosti v bivalni in duhovni kulturi in s tem tudi drugačen način življenja. V ospredje stopa tudi ekologija in z njo skrb za urejenost in čistost okolja, v katerem živimo. K temu so pripomogli številni projekti in dejavnosti, ki spodbujajo našo skrb za urejenost in čistost konjiškega okolja. Da je v Slovenskih Konjicah vse to zelo pomembno, dokazujejo mnoga domača in celo prestižna mednarodna priznanja, ki so jih bile Konjice in okolica deležne zaradi skrbi za urejenost okolja. Začetki teh prizadevanj segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je konjiško turistično društvo prejelo prva priznanja Turistične zveze Slovenije, ki se vrstijo iz leta v leto. Konjiško turistično društvo je bilo tudi med prvimi pobudniki sodelovanja Slovenije na evropskem tekmovanju Entente Florale, na katerem so leta 1998 kot prve tekmovale ravno Slovenske Konjice kot mesto in Žiče kot vas. Slovenskim Konjicam je uspelo – prejele so zlato priznanje Entente Florale, Žiče pa bronasto.
Ker je skoraj 870-letna konjiška zgodovina pustila pomemben pečat tudi na materialnih zgodovinskih virih, je prav, da jih ohranjamo za naše potomce. Vlaganja v obnovo in oživitev teh „pomnikov zgodovine” so se intenzivneje začela predvsem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki jih označuje tudi rojstvo Slovenije; ter kontinuirano predstavljajo pomemben izziv sodobnega časa.
