O Blažu Mavrelu so pisali

Blaž Mavrel, strojnski pesnik 

»Ali poznate Blaža Mavrela?« sem vprašal šentanelskega šolskega upravitelja Grafenauerja, ko sva se vozila od Dravograda proti Prevaljam.

»Kako da ne!«

Jel mi je pripovedovati in mi je odkril zanimiv kos naše strojnske romantike.

‘Na Stonkni’, na Sedejevi hubi v Strojni, živi samotar. Čisto sam v hribovski samoti. 

»Sem prišel k njemu zaradi črnic in brusnic –, pri domu ga ni bilo, ugledam ga spodaj v travniku, zavpijem: ‘He, Mavrel!’, ne zmrdne se, vpijem: ‘He, Mavrel, pridite!’, pa se mi odreže kratko: ‘Nočem!’ Seveda, ko sem prišel bliže in me je spoznal, je dal vile na ramo in me spremil na dom. Zgovoren ni. Morda mu malo tudi dobro de, ko ga prihajajo zadnje čase gospoda iz doline zijat, pokaže tega pa ne. Z literatom bi se pa že imel kaj pomeniti. 

Dve uri hoda je od Prevalj mimo Šentanela do Mavrelove samote. 

»Seveda tudi kuha sam, vse, no vse sam; pač koj mleko pa žganke, pa repičevo župo, z lojem zabeljeno. Dom je čeden, pisker in ponovco pa si le bolj za velike praznike pomije. V ‘Zakonu’ fantazira, kako bi bilo, ko bi imel ženo. Na tihem rad gleda brhka dekleta; všeč so mu taka z močnimi prsmi, češ da niso taka kakor kak fant. Kadar pride v cerkev, se čedno napravi, navije brke in se poprej dodobra pogleda v ogledalu.« 

»Če pride na Prevalje, naj se kaj oglasi!«

Tako se je torej oglasil, ko se je vračal od sv. Barbare. Kar, tako je navada za intervju, se je razgovoril: »Rodil sem se leta 1896. Že v mladosti sem rad prebiral mohorske knjige, posebno Stritarja –,« potem pomnuje čase, ko so se germanizatorske oblasti zaman zaletavale v trdni Šentanel.

»Na vojski sem bil dvakrat ranjen, da –.«

»Sem bolj otožne narave, ki mi je prirojena, nekaj pa zaradi nesrečne usode, ki mi ne da uresničiti, kar si želim.«

Govori skoraj literarno in zanosno, ali kadar po domače pošteklja, je pravi.

»Berem vse, kar dobim, najraje pa potopise, da lahko vsaj v duhu potujem, in pesmarice; saj sem sam tudi nekaj pesnika.«

Drugič že, v spremenjeni izdaji, je izdal svoje camarske pesmi.

»Zložil sem jih, ker spadajo k lepim ženitovanjskim navadam tudi lepe, smiselne pesmi.«

Malo je hud, da so mu jih stavci (ali korektor?) tu ali tam kaj pokazili. Ko se je med tiskom spomnil neke boljše variante, je primahal s Strojne na prevaljsko pošto in telefonično popravil svoj rokopis pri Mohorjevi v Celju. 

»Še v travniku imam svinčnik pa papir; če mi pride kaka lepa misel, si jo zapišem.«

Aškercu je popravil »Mejnik« … (na platnicah decembrske Mladike 1937), zdaj se je lotil tudi Funtkovega »Zlatoroga«. 

»Zlatorogovo pesem sem tudi predelal, da se da peti. Prej niso bile kitice vse enake mere. Čudim se, da je ni Funtek, ki je tudi nekaj pesnika. Jo tudi pojem; napev sem si sam uredil. Svoje camarske pesmi bi rad izdal že v tretji, seveda popravljeni izdaji. Kdor premore 4 din, naj si jih kupi pri Mohorjevi, da bo ta druga izdaja hitro razprodana! – Potem pa imam še drugih pesmi za cel zvezek.«

Marti v spomin je posvetil celo pesem z akrostihom, domačemu Šentanelu pa sonet. 

»Ko bi mi kaj knjig poslali!« – in jih našteje od Gregorčičevega Joba do najnovejšega Cvelbarja. 

»In na tisto številko časopisa ne pozabite, kjer je kritika gospoda Glaserja!«

V strojnsko romantiko je zašuštel literarni papir. Ko se je dal še fotografirati – poprej si je pred ogledalom navihal brke –, je s svojim milo zvenečim glasom želel »Srečno!« in nežno odstopicljal v svojo hribovsko samoto. 

Slikovito ga je opisal njegov prijatelj dr. Franc Sušnik v predgovoru k zbirki Mavrelovih pesmi Šopek s koroških bregov: »Zanimiv človek je v svoji lesni samoti …, zanimiv, ki je svoje življenje živel dobesedno od dela svojih rok: jedel je tisti kruh, ki ga je sam sejal, sam žel, sam mlel in pekel; tisto repico, ki jo je sam sadil, sam okopal, nakopal in sam skuhal; tisto mleko, ki ga je sam od svoje krave namolzel …, ki se s tem človekom lahko študent in profesor menita o knjigah in pisateljih …« 

Njegove pesmi so napisane s preprosto besedo. Nekaj je osebnih, večinoma v njih popisuje domače ljudi in njihovo življenje. Za etnologa so najbolj zanimive njegove »Nove camarske pesmi«; te so blizu še zdaj znanim pesmim, ki jih pojejo na svatbah, če jih obhajajo po starem. 

V pesmi Strojna nad Mežiško dolino pa je v pesemski obliki podal dokaj stvarno podobo Strojne in Strojancev.

Marija Makarovič

Vir: Strojna in Strojanci. Ljubljana, 1982, str. 383–384

»Tam gori na severni meji živi na Strojni 1000 m visoko v svoji bajti ljudski pesnik Blaž Mavrel, ki si je sam dal ime »Koroški Krjavelj«, češ da je njegova bajta podobna Krjavljevi. Krjavelj ima kozo, on pa ima kravo, morda celo dve. Kakor je »naredil« Drabosnjak pri svojem delu po letu obilo pesmi, tako se ukvarja tudi pozni njegov naslednik Mavrel s pesmijo. Svoje, po narodnih vzorcih zložene pesmi je priobčil celo v tisku. Pridno je prebiral naše pisatelje in pesnike, posebno rad prebira kritike, iz katerih se skuša nekaj naučiti. To ali ono njegovo pesem deklamirajo tudi na slavnostnih prireditvah v Šent. Danijelu nad Prevaljami. Tudi kako cerkveno Mavrelovo pesem so že zapeli na koru. V zadnjem času je zložil veliko slavospevov slovenskim pesnikom in pisateljem Ivanu Cankarju, F. S. Finžgarju, Otonu Župančiču, Mešku, Silvinu Sardenku, planincu Janku Mlakarju, Primožu Trubarju in še drugim.«

Ljudski pesnik pa prevajalec? Prvi hip se morda res čudno sliši, vendar so ljudski pevci že nekdaj radi presajali in prirejali tuja besedila. Toda Mavrelovo zanimanje je nekoliko druge vrste in ga veže bolj s sodobnimi pesniki prevajalci.

Spodbuda je prišla, ko je z zamudo prebiral Prešernovo številko Novega sveta (1949) in v njej našel prevoda dveh Prešernovih nemških. Takoj se je z njima poskusil še sam in samozavestno sodil, da je nalogo opravil bolje in lepše. Potem ni odnehal prej, dokler ni prelil v slovenščino vseh Prešernovih nemških. Skušal jih je spraviti v domačega Fužinarja, da bi bil »hejc«, a ni bilo nič, pač pa je pet prevodov priobčil Janko Moder v KMD 1954. 

Poleg Prešerna se je Mavrel lotil tudi Schillerja (Pesem o zvonu, Upanje, uganke) in pred kratkim Bürgerjeve pesmi o vrlem možu, ki ga je pritegnila med drugim gotovo zaradi priostrene demokratične ideje.

Pravično oceniti Mavrelovo prevajalsko dejavnost bi se reklo, temeljito preštudirati posamezne prevode, jih primerjati z izvirnikom in pretresti ob drugih slovenitvah, kar pa bi zahtevalo obsežne študije in preseglo okvir pričujočega orisa. Navsezadnje bi morali upoštevati še razmere, v katerih Mavrel prevaja; brez potrebne izobrazbe in brez najpotrebnejših pomagal, saj verjetno niti slovarja nima.

Kolikor kaže bežna primerjava, moremo soditi, da prevodi sicer niso do kraja dognani in izdelani, da pa so na splošno po vsebini in obliki dovolj zvesti izvirniku in mestoma prav lepi, smiselni, poleg tega domače preprosti. Za zgled naj navedem prevod pomembne kitice soneta, ki je toliko prevajalcem bil trd oreh (prim. Glaserjev članek v NS 1949, I., 220 slo.) in še vedno ni doživel povsem zadovoljive slovenitve. 

Ob stoletnici Mavrelovega rojstva 

O Blažu Mavrelu je težko povedati kaj novega. V leksikonih Cankarjeve založbe je v zvezku Slovenska književnost našel svoje mesto kot nadaljevalec izročila koroškega bukovništva. Marjan Kolar je zapisal o njem, da je »Bukovnik s Strojne zazrt v romantično poetiko in njene zakone izpred 150 let … Nekaj tankih knjižic pesmi – camarskih, ljubezenskih, domoljubnih, posvetilnih – to je njegova dediščina. Ljudski pesnik, vabljen na literarne večere ob turističnih tednih v Črno. Sirotast, nejezičen, zaznamovan od desetletij samote, vse premalo folklorno reprezentativen, da bi ga bilo mogoče za baharijo kje bolj vidno predstaviti.« 

Dr. Sušnik pa, ki je večkrat pisal o njem, je označil vsebino njegovih pesmi takole: »Njegov navdih je gozd … njegov svet je planinska samota, njegova samčeva misel vasuje z ljubezenskimi in novimi camarskimi. Njegov oddih so knjige, od Prešerna do Solženicina. Pravzaprav čudovito: nekje v samotnem, ko kartuzijanskem, cveti zvesta lučka ljubezni do lepe knjige in do lepe slovenske besede.« /…/ 

Celo dr. Matjaž Kmecl se je v Zakladih Slovenije spomnil nanj in ga prištel h koroškim bukovniškim pisateljem: »… Blaž Mavrel, gori iz samote sredi Strojne, 1000 metrov visoko, pol ure od zadnje ceste; kakor živi sam, tako si tudi pridela vse sam – in dela svojo literaturo; zraven pa hrani vsak dinar, da kupuje Zajca, Puškina in Solženicina in z njim bogati staro, dragoceno očetovo izročilo – skrinjico stoletnih mohorjanskih knjižic! In piše pesmi; za nikogar, zase iz nekakšnih komajda umljivih, prvinskih, ustvarjalnih nagibov.«

Mitja Šipek, ki je dve leti po Mavrelovi smrti izdal knjigo Šentanel, moje življenje, mu je namenil samostojen zapis. Označil ga je kot »dobričino, odmaknjeno od sveta« in izrekel o njem še veliko toplih besed.