V 13. stoletju so na današnjem Trgu Hortis nastali frančiškanski samostani. Postavljeni so bili, kot je bilo za t. i. ubožne redove značilno, zunaj takratnega z obzidjem obdanega mesta, a nedaleč od mestnih vrat. Zasedali so zgornjo polovico današnjega trga, tja do dobre polovice. To nam tudi ob novejših izkopavanjih izpričujejo umetni nanosi prsti in ostanki vrtov, ki so služili samostanom.
Prvi frančiškanski samostan na današnjem Trgu Hortis v Trstu je nastal že leta 1229. Pripovedujejo, da ga je ustanovil sam Sv. Anton Padovanski, ki je bil sicer Portugalec iz Lizbone. Kasneje so tu delovale različne, tudi novejše, veje frančiškanskega reda. Predstojnik oz. gvardjan samostana je bil nekaj let tudi brat kapucin Janez Svetokriški, Tobia Lionelli iz Sv. Križa, Vipavskega Križa. Tam se je rodil leta 1647, umrl pa je v Gorici leta 1714. V Trstu je služboval v letu 1679, morda do leta 1682 in spet v letu 1686, morda do leta 1688. Poznamo ga predvsem po pomembnih slovenskih pridigah iz tistega baročnega obdobja. Izšle so v petih zvezkih med letoma 1691 in 1707, prva dva v Benetkah, naslednji trije pa v Ljubljani.
Nato je prišel čas cesarja Jožefa II. Habsburškega, sina cesarice Marije Terezije. Z verskimi razsvetljenskimi reformami je odredil tudi ukinitev mnogih samostanov, takih, ki so veljali za družbeno nekoristne in gospodarsko nesamostojne. Ukinili so jih od leta 1783 dalje in jih za razliko od nekaterih samostanov drugje postopoma rušili. Nekaj že ob letu 1796, da bi podaljšali cesto, ki je peljala skozi takratna mestna vrata v četrti Porta Cavana.
Na tem mestu so potrebna nekatera pojasnila avtorice: ko so podatki negotovi, virov ne navajam. Zakaj pa toliko splošne zgodovine? Ker je vse povezano – kraji, obdobja, dogajanja. Pa da se vidi, da Trst ni sam zase in da je prav vedno tu najti tudi veliko slovenskega. Učiteljska žilica upokojene profesorice pa je tudi tu, seveda.
CERKEV STAREGA SVETEGA ANTONA
Ko do trga prispemo po ulici Cavana, stoji na levo cerkev Blažene Marije Pomočnice, Beata Vergine del Soccorso, ki ima svoj vhod na bližnjem Malem trgu Sv. Lucije – Piazzetta Santa Lucia. Kot jo vidimo danes, sega v leto 1866, v čas škofa Jerneja Legata. Ta manjša cerkev je ostanek starega kompleksa frančiškanskih samostanov. Nad portalom stoji kamnita kartuša, na kateri beremo letnico 1774. To je letnica prve velike prenove cerkve, ki je bolj znana z imenom Stari Sveti Anton. Cerkev Novega Svetega Antona, ki stoji na Kanalu, je delo arhitekta Pietra Nobileja in je bila posvečen leta 1849.
O tej cerkvi bi lahko veliko povedali, morda nas pripelje tudi v Trubarjeva tržaška leta. Stare tržaške plemiške družine so v njej imele svoj oltar (dva starejša oltarja sta danes na Opčinah). O nastanku tistega, na katerem vidimo izklesane grbe teh starih, pregovorno trinajstih družin, podatki niso jasni, morda sega v 18. stoletje. Svojo bratovščino pa so družine ustanovile v 13. stoletju. Rečemo jim patricijske, ker so se postavljale kot naslednice starorimskih tržaških družin, bolj v legendi. Po drugi strani pa tudi niso imele fevdalnih plemiških naslovov in niso prejele fevdalnih posesti. Bile so predvsem lastnice obmestnih oljčnikov, vinogradov in solin. V mestu pa so imele svoje palače in hiše.
Slovenski duhovniki so bili tu nastavljeni vsaj od leta 1861 in vse do leta 1926. Nekateri kot župniki, med njimi Anton Hrovatin, ki je bil nato premeščen k Novemu Sv. Antonu na Kanalu. Naslednji so tu bili kot kaplani ali kot splošni pomočniki župnika. Med njimi sta bila Jakob Ukmar, ki je tu vernikom namenil tudi ljudsko knjižnico in ga bomo še srečali ob pripovedi o bližnji šolski stavbi, med prvo svetovno vojno pa je tu deloval Virgilij Šček, ki je takrat stanoval v bližnji Ulici dei Fabbri in se je seveda zavzemal za slovenske vernike, a tudi na primer za snujoči se slovenski vrtec pri bližnjem Sv. Vidu.
V bližnji Ulici Cavana stoji tržaška škofijska palača s svojo zgodovino in škofovsko kapelo, ki sta jo med letoma 1913 in 1915 oblikovala Ivan Vurnik in njegova žena Helena Kottler.
Od leta 1945 so v cerkvi pri Starem Sv. Antonu več let imeli šolsko mašo dijaki in profesorji bližnjih slovenskih šol iz Ulice Lazzaretto Vecchio. Z novejšimi obeležji se svojih rodnih krajev tudi v tej cerkvi spominjajo istrski begunci.
Pri Starem Sv. Antonu in pri Sv. Mariji Veliki je na prehodu v 20. stoletje kot organist in mestni učitelj petja deloval Angelo Dolzan. Znan je bil tudi po tem, da je znal orgle zgraditi in uspešno popravljati. Kakor koli že, v takratnem tisku je na primer predstavljen kot zelo italijanski Tržačan.
