Za prehod mostu je bilo treba plačevati mostnino ali mitnico. Mestna občina je imela zaposlenega mostninarja, ki je skoraj do druge svetovne vojne pobiral plačilo za prehod.
Leta 1921 so bile uvedene naslednje cene za prehod mostu za:
– 1 osebo, peš, na kolesu ali vozu 0,5 din
– 1 osebni avtomobil 1 din
– 1 tovorni avtomobil 1 din
– 1 vprežno živino 0,25 din
– 1 glavo živine 0,10 din
– 1 glavo mlade živine 0,05 din
– 1 perutno žival 0,01 din
– 1 otroški voziček 0,05 din
– 1 dvokolesni ročni voziček 0,05 din
– 1 samokolnico 0,05 din.
Cene so občasno spreminjali. V določenem obdobju je prehod preko mostu za eno osebo v obe smeri stal pol dinarja, toliko kot ena mala žemlja.
Šolarji, dijaki in obrtniški vajenci so imeli popust in so za mesečno karto plačali 2,50 dinarja.
Marjan Uršič s Čateža, ki je po njem hodil v šolo, pravi:
»Desno pred savskim mostom je stala nekoč mitnica, manjša hiša, ki je bila tedaj v nivoju s cesto. V njej sta bivala mitničarja Solner in Antončič, ki sta pobirala mostnino. Ko sem hodil v Brežice v šolo, sem prečkal Krko in Savo po mostu in sem za to moral imeti mesečno karto, ki je stala takrat, leta 1930, dva in pol dinarja. Odrasli so plačevali 25 par v eno stran, 50 par sem in tja. Denar, pobran za mostnino, je šel občini za popravljanje mostu. Za prevoz s kočijo z enim konjem je bilo potrebno odšteti 4 dinarje in pol, z dvema konjema pet in pol dinarjev.«
Spominja se, da so most z brežiške strani vsak večer ob desetih zaprli z velikimi železnimi vrati. V njih so bila vdelana še druga, manjša vrata za pešce. Ta so bila odklenjena tudi ponoči. Vsak voznik vprežnega voza je moral po deseti uri zbuditi mitničarja, da ga je spustil skozi. Ko je potnik z vozom plačal mostnino, je lahko nadaljeval pot na drugo stran. Tudi zapornica je bila ponoči zaprta.
Velika železna vrata, ki so bila namenjena za prehod vozov, so zjutraj odprli ob 6. uri.
Domačini vedo povedati različne podrobnosti o plačevanju mitnine. Ljudje so želeli čez most kar najceneje. Tako se je pogosto zgodilo, da se je iz skupine ljudi eden pogovarjal z mitničarjem in ga zamotil, nekaj pa jih je medtem steklo čez most.
Pod mitnico je bil ob šestih kopalnih utah še do prve svetovne vojne priljubljen kopališki prostor bogatih trgovskih in drugih brežiških družin.
Med 2. svetovno vojno so na mostu postavili stražarnico Nemci, ki so tako kot mitničarji pred njimi, strogo preverjali ljudi. Lapuh, ki jih ni jemal dovolj resno in se ni ustavil na prodorni »Halt, halt!«, je bil sredi mostu ustreljen. Po vojni so most najprej nadzirali policisti.
Ker občina z mostnino in drugimi prihodki ni zaslužila dovolj za vzdrževanje mostu, ga je leta 1937 v upravljanje prevzela Dravska banovina. Takrat so ukinili tudi mostnino.
Vse do izgradnje novega betonskega mostu med Čatežem in Brežicami je bil v upravljanju države.
