Motiv morske deklice, enorepe ali dvorepe ne srečujemo le v cerkvah. Zaradi svoje prepoznavnosti je tudi del heraldike, lahko pa ima tudi zgolj krasilno ali likovno vlogo. Pomen prikaza je lahko odvisen od časa nastanka, mesta in prostora, kjer se nahaja.
Meluzino so srednjeveški freskanti slikali ob nogah sv. Krištofa (Crngrob pri Škofji Loki in Vrzdenec pri Horjulu), včasih samo, včasih z likom grškega boga morja Pozejdona. Skupaj sta simbolizirala »temne sile«, ki naj bi hotele škodovati človeštvu. Na fasadah ali v notranjosti cerkva naj bi morske deklice predstavljale skušnjave ali razvrat (cerkev sv. Danijela v Celju, cerkev sv. Jurija v Slovenskih konjicah, Oprtalj v Istri), toda ne vedno. Lahko gre tudi za heraldična znamenja. Begajo namreč primeri v nekaterih starih istrskih cerkvah (Dvigrad, Banjole), v katerih so bile meluzine celo del oltarjev, torej najsvetejših delov cerkve. V Franciji so taki primeri pomenili simbol Kristusove spremljevalke sv. Marije Magdalene, katere potomci naj bi bili Merovingi, prvi frankovski kralji. V grboslovju so meluzine daleč od greha. Imajo zrcalno nasprotni pomen in simbolizirajo lastnikovo krepost. Morsko deklico si je tako za svoj osebni simbol izbral konjiški baron Erazem Tattenbach, a njegova krepost je bila dvomljiva, saj je bil leta 1631 zaradi zarote proti cesarju usmrčen. Še posebno blizu z meluzinami je bila izolska patricijska družina Besenghi degli Ughli, ki si je v grbu poleg morske deklice zamislila tudi morskega moža, prav tako z dvema ribjima repoma. Za zgled ji je bil nemara mitološki feničanski in filistejski bog dežja in poljedelstva Dagon.
Janez Sever, avtor meluzin na portalu narinske cerkve, je bil rojen okoli leta 1610 v Dolnji Košani. Obrti se je izučil v očetovi delavnici in postal priznan mojster. V obdobju svojega aktivnega delovanja (1640-1677) je zgradil, dozidal ali olepšal 46 sakralnih objektov v Košanski dolini, Brkinih in slovenskem delu Čičarije. S svojimi deli je posegel do Postojne, pivškega Zagorja, vasi Starod na hrvaški meji, Doline pri Trstu in Temnice na Krasu. V nobenem od krajev, ki jih je obvladoval, pa ni mogel srečati morskih deklic. Tudi ni verjetno, da je prebiral srednjeveške rokopise, ki so pisali o njih. Od kod torej obe narinski sireni? Ju je morda srečal kje doma?
Gotovo. Morski deklici najdemo v grbu neuporabljenega nagrobnika v Marijini cerkvi v postojnski Predjami. Heraldiki trdijo, da gre za grb plemiške rodbine Markovič iz leta 1700. Vse do tega leta so živeli v Planini pri Rakeku. Valvasor je zapisal, da so imeli najlepšo hišo v vasi. Niso imeli podložnikov, uveljavljali so se kot mitničarji, notarji, zakupniki mlinov in uslužbenci na okoliških graščinah. Ena takih je bila tudi pivška graščina Ravne. Ravenski dvorec na desni strani Reške ceste med Narinom in Dolnjo Košano je bil sedež obsežne posesti s podložniki na Narinskem polju, v Košanski dolini in Brkinih. Jurij pl. Markovič naj bi bil v začetku 17. stoletja eden njegovih upravnikov in dobrotnik narinske cerkve. Njegov brat Matija je bil dve leti košanski župnik. Po poroki baronice Ane Marije Ravenske s senožeškim graščakom, knezom Janezom Ferdinandom Porcio leta 1604 se Markoviči pojavijo tudi v Senožečah. Bil je to Franc Jurij, verjetno sin ravenskega Jurija. Kot oče, je bil tudi on cerkveni dobrotnik. Cerkvi sv. Antona Padovanskega v Gabrčah pri Senožečah je podaril enega od oltarjev. Dobrotnikom in zaščitnikom cerkva so običajno izkazovali zahvalo tako, da so na cerkvenih fasadah, stropih, oknih ali oltarnih atikah izklesali ali naslikali njihove grbe ali vsaj heraldične simbole. V Gabrčah tako sedaj vidimo morski deklici na oltarni sliki, na Jurija starejšega pa spominjata obe narinski »faroniki«. Da sta predvsem grbovno znamenje govori tudi podatek, da ju je mojster Sever upodobil le v Narinu in nikjer drugje. Je pa v njiju videl tudi krasilna elementa, zato ju je izklesal v obliki kariatid, ki podpirata v vratnih podbojih oblikovana pilastra.
