Marinka Mošnik (1954) se je rodila v Motniku, kjer je preživela svojih prvih 23 let. Enako dolgo je nato živela v Kamniku, od leta 2000 pa domuje v Golicah, zato dobro pozna tako življenje na podeželju kot tudi v mestu. Po poklicu je ekonomsko-komercialni tehnik; njena zadnja zaposlitev je bila v banki. V lokalni skupnosti je bila dejavna kot občinska svetnica in turistična vodnica. Marinka je ena od tistih redkih ljudi, ki piše, raziskuje, beleži, pomni in spoštuje spomine.
Marinka Mošnik
Kako so se včasih na šiht vozili
Včasih ni bilo prav lahko priti iz Tuhinja na šiht v Kamnik, iz krajev na vzhodni strani Kozjaka pa sploh ne. Še po letu 1960 so se nekateri Tuhinjci na šiht v Kamnik vozili s kolesi, le na barutano je že vozil avtobus. Tisti, ki so delali v Svilanitu, so se peljali s tovornjakom, ki je imel na zadnjem delu kesona lojtrco, po kateri so splezali na kamion. Na obeh straneh so bile lesene klopi, kjer so sedeli in se drenjali do Kamnika.
Nekatere ženske so pripovedovale, da so se znašle in šle na barutanski avtobus, čeprav ne bi smele. Odvisno od šoferja. Eden jih je vzel, drugi ne. Kasneje so se Svilanitovi delavci vozili s Stolovim avtobusom, Titanove sta iz Tuhinja vozila celo dva delavska avtobusa. Šele jeseni leta 1969 je bila uvedena jutranja in popoldanska delavska proga iz Motnika do Duplice, ki je prihod na delo mnogim olajšala. Avtobus je iz Motnika odpeljal ob 4:40 in je bil na Duplici ob pol šestih. Veliko moških se je najprej zapodilo v menzo na enega ta kratkega.
Takrat je bila cesta od Vranskega do Kamnika še makadamska. Zgodilo se je, da je šofer zamujal, pa je proti Kozjaku »gonil«, kolikor je šlo. Potnike je premetavalo sem ter tja. Nekoč se je odtrgal en sedež.
Pozimi je včasih ponoči zapadlo toliko snega, da je avtobus v klanec proti vrhu Kozjaka zanašalo sem ter tja in skoraj bi se ustavil. Šofer je zavpil: »Vsi ven, pa porivat!« Pa smo ga porivali. Izpod koles je letela umazana plundra, pa se nismo kaj preveč sekirali, da smo le pririnili na vrh Kozjaka.
Motničani in Špitavci smo se morali pri bencinski črpalki v Golicah presesti na Stolov ali Titanov avtobus, ki ga pa včasih tudi ni bilo od nikoder. Nekoč smo čakali že celo uro, vsi premraženi sklenili, da gremo peš do Kavsarja na čaj. Gostilničarko Majdo smo vrgli pokonci, ravno je pristavila vodo za čaj in vino se še ni skuhalo, ko je prišel avtobus. Pa so moški šoferja prepričali, da se nam je pridružil: »Tako in tako bomo zamudili na šiht, pa je vseeno, če še pol ure več. Počakaj z nami, nekaj spij, potem pa gremo na Duplico!«
Takratni avtobusi so bili drugačni, v sprednjem delu notranjosti je bila tako imenovana havba, ki je pokrivala motor. Pogosto jim je pozimi zamrznila nafta v rezervoarju. Šoferji so vstajali sredi noči in zraven avtobusa kurili. Osebnih avtomobilov takrat praktično ni bilo, potniki v avtobusih so bili natrpani kot sardine v konzervah. Najhuje pa je bilo, ker se je na avtobusu kadilo. Včasih je bilo toliko dima, da se ni nikamor videlo. Drugi so še kar zdržali, najhuje je bilo nosečnicam, ki so stale, dim jih je silil na bruhanje, pa so včasih imele že polna usta vsebine iz želodca in so jo kar pogoltnile.
Ja, zanje je bilo res težko. Vem iz lastne izkušnje …
Tičnica
Tičnice naj bi bili prostori v naravi, namenjeni različnim obredom, kjer so se od duš pokojnih poslavljali naši predniki in od koder so ptice odnašale njihove duše v nebo. To naj bi bili hribčki v bližini gradišč, kjer so živeli. O gradiščih je bilo sicer že veliko zapisanega; tičnice sicer niso raziskane, je pa v Sloveniji veliko ledinskih imen tičnica. V Tunškem glasu je bil konec leta 2021 objavljen članek Milene Erbežnik Klanšek z naslovom Ko bom umrl, pojdite na tičnico, s podnaslovom O tičnicah na širšem Kamniškem, kjer omenja tudi tičnico nad Špitaličem, v bližini Novakove domačije. Za tičnico v Špitaliču ve več starejših domačinov, ne vedo pa, čemu je služila. Omenila jo je tudi že pokojna Anica Berlic, ki je v enem od najinih pogovorov omenila, da: »… so šli otroc´ kar čez tičn´co domu (domov) …«, pripovedovala pa je tudi, da so bili nad njeno rojstno domačijo v Kozjem Hrbtu ostanki kamnitega zidu in da se je tam reklo na malem gradu. Morda je bilo tam v preteklosti gradišče …
Poštarica Fanika
Klobčarjeva Fanika je bila poštarica. Bila je samska, stara okoli štirideset let in je po smrti prejšnjega poštarja prevzela njegovo delo. Poleti in pozimi, v vročini in mrazu, v vetru in snegu, v dežju – nič je ni ustavilo. Imela je širok teren, od Motnika, Špitaliča, Jastrobelj, Češnjic, Okroga do Nove Rebri, pa bevski graben, Kropivnica, Srobotno, Zajasovnik …
Zjutraj je najprej peš raznosila pošto po ožjem Motniku, potem pa se je s poštarsko torbo na rami in s kolesom odpravila še na teren. Po navadi ni imela časa zajtrkovati in moja mama ji je večkrat ponudila mlečno kavo s kruhom. Ko smo pozimi klali, ji je postregla krvavico ali godljo, včasih tudi kozarec jabolčnika s sladkorjem. Z veseljem je vse pojedla.
Bila je poštarica v pravem pomenu besede. Leto in dan je bila oblečena v sivo poštarsko uniformo – pa ne v hlače, pač pa v krilo, bluzo in jakno. Pozimi je imela na glavi poštarsko kapo s šiltom in poštarsko značko, poleti pa je bila brez kape, a z značko na jakni.
Bila je majhna, imela je poškodovane noge, kosti ob palcu so jo ovirale, da ni mogla nositi vse obutve, pa saj je itak ni bilo, sploh pa ne nepremočljivih čevljev in obleke. Pozimi je včasih v dvajset centimetrskem snegu rinila kolo proti Okrogu, poleg poštarske torbe pa je v Okrog in Češnjice tovorila še naročeno meso za juho iz mesnice pri Flegarju, kakšni gospodinji je pripeljala tudi kakšno kilo sladkorja ali moke iz trgovine. Balanca je bila obtežena z vrečkami, včasih, če je preveč padalo, pa je še marelo vzela v roke. Če je imela gumi defekt, je znala zaflikati tudi zračnico na kolesu. V njenih žepih so bili vedno bomboni za otroke. Nekateri so jo že na daleč pričakali in klicali: »Teta, bona!«
Opazila je, da rada berem in mi je včasih prinesla kakšno knjigo iz knjižnice, ki je bila na pošti. Pustila je tudi kakšen časopis, kot je bil Nedeljski ali Tedenska tribuna. Tudi ona je zaslužna, da sem vzljubila tako knjige kot tudi pisanje.
