Ludwig Richard Schütz (1828 – 1919) in njegova družina

Gonilna sila podjetja je bil Ludwig Richard Schütz, ki si je prizadeval razširiti in dopolniti dotedanjo ponudbo navadne kmečke beloprstene posode  in rjavega  kuhinjskega posodja. Schirek piše, da so lastniki tovarne želeli proizvajati najboljšo fajanso, za kar so potrebovali ustrezno mešanico glin. Kot najbolj ustrezna se je izkazala mešanica štajerske gline iz Liboj in gline iz Češke (ležišči Flöhau in Saaz), zato je leta 1870  družina odprla v Libojah hčerinsko podjetje, katerega vodstvo je prevzel Ludwig Schütz, tovarno v Olomoučanih pa je vodil dr. Arnold Schütz.  V statističnem poročilu graške trgovske in obrtne zbornice za leta od 1871 do 1874 je sicer zabeležen kot lastnik tovarne belega posodja (Weißegeschirrfabrik) v St. Agnes (Libojah, op. p.) oče Karl Schüß , ki pa je umrl že leta 1872; to je vse do leta 1895 edina omemba tovarne v sicer rednih letnih poročilih graške zbornice.

O delovanju Ludwiga Schütza v sredini, v kateri je živel, vemo malo oziroma nič. Ena od redkih omemb njegovega imena se nahaja v memorandumu, v katerem so oblastni organi in lastniki tovarn ter rudnikov v Spodnji Savinjski dolini leta 1876 zaprosili za zgraditev železnice na relaciji Celje – Dravska dolina ali vsaj na razdalji Celje – Letuš. Sopodpisniki so soglašali, da bi jim železnica omogočila lažji in cenejši transport surovin in izdelanega blaga, hkrati pa prispevala k gospodarskemu razmahu doline.  V časopisnih virih zasledimo še drobno novico, da je Ludwig Schütz leta 1881 kandidiral v graško trgovsko in obrtno zbornico (Grazer Handels- und Gewerbe-Kammer) v sekcijo ostalih obrti (Uebriger Gewerbestand).
Ludwig Richard Schütz  je v Spodnjo Savinjsko dolino pripeljal tudi družino in si v Kasazah št. 42 osnoval dom. Zakoncema Ludwigu in Catharine, roj Schmitt, sta se v Kasazah rodili dve hčeri: 23. 7. 1872 Paulina Franciska  in 16. 1. 1878 Franciska Carolina Paulina.  Prvi sta botrila Franz Julius Friedrich, lastnik steklarne v Libojah in njegova žena Paulina, drugi pa je bila botra Carolina Wels, posestnica z Dunaja, ki pa jo je zastopala že omenjena Paulina Friedrich. Edini sin Herman je umrl 17. julija 1875, v šestem letu starosti, za škrlatinko.  Iz rojstne knjige župnije Griže izvemo, da je imel Schütz še dve hčerki, Alojzijo in Ludoviko, saj ju zasledimo v vlogi krstnih boter pri hčerkah dveh nadstrugarjev v očetovi tovarni; prvo leta 1884  in drugo 1894.  Alojzija oz. Louisa Schütz se v virih pojavi še enkrat; 21. julija 1886 se je v spremstvu sestre Pavle in vodnika Lovrenca Potočnika povzpela na Koroško Babo (2123 m) in ker na vrhu niso našli nobenega sledu turističnega pristopa, so zgradili kamnit stolpič.
Viri navajajo, da sta si brata premoženje razdelila leta 1890,  leta 1894 pa prvič zasledimo vpis Schützove tovarne v celjski trgovski register pod oznako L. R. Schütz, Thonwaarenfabrik s sedežem v Libojah in podružnico v Grižah. Kot lastnik je vpisan Ludwig Richard Schütz, kot prokuristki pa hčerki Marie, ki jo do sedaj v skromno ohranjenih virih nismo zasledili,  in Louise. Iz nadaljnjih zapisov razberemo, da je bila leta 1907 Louisa izbrisana, vpisana pa Franziska Haß, rojena Schütz, iz Münchna.  Od leta 1895 do 1918 lahko sledimo spremembam v vodstvu tovarne tudi v graškem adresarju; podatki so identični z vpisi v celjski trgovski register.
Kot ostale tovrstne tovarne je tudi libojska v začetku 20. stoletja zašla v krizo; iskati je bilo treba nove programe in nove rešitve. Marie Charlotte se je leta 1910 poročila z Ludwigom Lobejem, ki naj bi študiral najprej na umetniški akademiji na Dunaju in kasneje v Münchnu,  toda Lobe je že leta 1911 umrl in vodstvo podjetja je očitno prešlo na vdovo. Od leta 1913 so vpisani kot lastniki sledeči družinski člani: Marie Charlotte Lobe – Schütz, Louise Nippmann, Franziska Haß ter nepolnoletna  Wolfram in Friedrich List.  Podjetje je vodila Marie Charlotte, kar potrjuje tudi zapis v glavi podjetja iz leta 1913.
Podjetje, ki se je uspelo prebiti skozi leta prve svetovne vojne, je z razpadom Avstro-Ogrske padlo pod državni sekvester. Ludwig Richard Schütz je umrl 1. junija 1919 in pokopali so ga v družinsko grobnico na mestno pokopališče v Celju. Osmrtnico je objavila Marie Charlotte Lobe-Schütz, kot žalujoče pa so vpisane še družine Nippmann, List in Haß ter kraji Liboje,  Bonn a. Rh. in München.  
Poizkusi Marie Charlotte, da bi podjetje ohranila v družinski lasti, so se izjalovili. Tovarna je leta 1922 prešla v last Prve hrvatske štedionice v Zagrebu, 4. septembra istega leta pa je bila ustanovljena Keramična industrija d. d. s sedežem v Zagrebu.  Proizvodnja se je nadaljevala pod blagovno znamko Majolika Celeia.
Marie Charlotte Lobe Schütz je umrla leta 1946 v Meranu in je skupaj z možem pokopana na tamkajšnjem evangeličanskem pokopališču.
Podjetje v Olomoučanih  je prešlo v letih od 1901 do 1904 iz rok članov družine Arnolda Schütza v roke Oskarja Bascha, proizvodnja keramike pa se je obdržala pod pridržanim imenom Gebrüder Schütz do leta 1909.

Vir: Mag. Rolanda Fugger Germadnik, Po sledovih blagovne znamke Schütz Cilli, Mavrični svet Schützove keramike, Pokrajinski muzej Celje, Celje2009.