Lobetova ulica v Novem mestu se od leta 1970 imenuje po izumitelju, univerzitetnem profesorju in akademiku ter častnem doktorju ljubljanske univerze Feliksu Lobetu. Gre za splet ulic na Kodeljevem hribu v Žabji vasi. Obsega 37 hišnih številk.
Dr. Feliks LOBE (strojni inženir, izumitelj, univerzitetni profesor) se je rodil 14. oktobra 1894 v Ljubljani. Po potresu v Ljubljani, leta 1895, se je desetčlanska družina preselila v Žabjo vas pri Novem mestu. Pred leti so na hiši, v kateri je živel, odkrili spominsko ploščo. V Novem mestu je obiskoval klasično gimnazijo na kateri je maturiral leta 1914. Takoj po maturi je začel študirati strojništvo na češki tehniški visoki šoli v Pragi, vendar so ga že naslednje leto vpoklicali in študij je lahko nadaljeval šele po vojni, na Dunaju, kjer je leta 1922 diplomiral.
Že v dunajskem obdobju je bilo Lobetovo tehnično delo na mednarodni ravni in je kot tako doživljalo številna priznanja. Najprej se je zaposlil v tovarni tehničnih vozil Warchalovski & Eissler, kjer je že po treh letih uspešnega dela postal tehnični vodja tovarne. Ko je tovarno prevzela dunajska družba Staatseisenbahngesellschaft (Steg), ga je leta 1928 delegirala v svojo podružnico, prvo jugoslavensko tovarno vagonov, strojev in motorjev v Slavonskem Brodu, v kateri je imel Steg večino delnic.
Leta 1930 se je končalo Lobetovo obdobje dela v težki industriji. Takrat je namreč dobil mesto izrednega profesorja na Tehnični fakulteti v Ljubljani. Ker takrat še ni bilo strojnega oddelka, je najprej predaval elektrotehnikom. Hkrati si je prizadeval za gradnjo stavbe za strojno fakulteto, kar mu je tik pred vojno tudi uspelo. Šele po vojni, leta 1946 pa je prišlo do ustanovitve strojne fakultete v Ljubljani, kar je bila v zelo veliki meri njegova zasluga.
Pomembna so njegova prizadevanja za slovensko strojniško terminologijo. Znan pa je bil tudi kot izumitelj. Že kot dijak se je ukvarjal z raznovrstnimi tehničnimi in tehnološkimi problemi. Svoj prvi patent je prijavil še kot maturant. Tudi med študijem na Dunaju je izumil več mehanizmov in konstrukcij strojnih delov. Za podjetje je na Dunaju, ko je načrtoval parne, električne in motorne lokomotive ter tramvaje, pridobil več patentov.
Leta 1949 je postal redni član SAZU, bil je član mednarodnega kolegija za znanstveni razvoj mehanske tehnologije. V letu 1958/59 je bil dekan fakultete za elektrotehniko in strojništvo, naslednje leto prodekan. Kljub upokojitvi je še vedno predaval. Leta 1969 je prejel naziv častnega doktorja ljubljanske univerze.
Umrl je 9. maja 1970 v Ljubljani.
