… Ko ste me izbrali za častnega občana Prevalj, ste izrekli veliko pozornost tudi glasbi. Prevaljam se moram zahvaliti, da sem otrok dveh tradicij: univerzalne z veliko glasbo zahoda in nacionalne – meni nadvse ljube – slovenske in koroške. Ob tem visokem priznanju se zavedam, da človek ni samo to, kar naredi iz sebe, da je v meni tudi delo glasbenih prednikov naše doline, pevcev, zborov, orkestrov, organistov, duhovnikov in profesorjev … Čas nikoli vsega ne odnese s seboj. Rad bi, da so vsi v tem trenutku z nami in da vaša odločitev za to visoko čast posredno pripada vsem. Hvala.
(Iz govora ob podelitvi naziva častnega občana Občine Prevalje, 26. junija 2003)
… Danes, 20 let po osamosvojitvi, je kdaj začutiti, kot da Slovenci izgubljajo zavest o sebi in da je življenje naroda kljub samostojni državi dokončano. Življenje naroda ali države nikoli ni dokončano, morda spremenjeno … Dvajset let samostojne državnosti je vendar le samo kratek del dolge in vztrajne razvojne poti. Niso je usmerjali vladarji ali gospodarska moč. Vztrajnosti, ljubezni in zvestobe smo se učili iz knjig, pri slikarjih, arhitektih, znanstvenikih, duhovnikih in v veliki meri pri glasbi, od ljudske, preko Gallusa ter nadaljnjih 400 letih do danes. V mojem prispevku ne gre za iskanje senčnih strani naše glasbene samopodobe. Rad bi, da se predvsem doma, v sosednjih državah in po vseh kontinentih sveta vsaj za trenutek povežemo v univerzalno Slovenijo kot ljudje, ki skušamo vedeti, kje so naše korenine, kje smo in kam se usmerjamo. Ali kot je zapisal Oton Župančič: »Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran.
(Iz uvodnega predavanja na II. konferenci slovenskih glasbenikov iz sveta in Slovenije, Svetovni slovensk kongres, 2010)
V arheologiji in v glasbi se nenehno vračamo k večnim stvaritvam preteklosti, v katerih je trajno vrednostno jedro.
Če vam nekdo poreče »od Primoža Trubarja do Daneta Zajca«, se vam samoumevno zariše bogata razvojna pot slovenske literature. Če pa slišite »od Jakoba Gallusa do Primoža Ramovša«, sta samo dve ločeni imeni in štiristoletno vmesno neznanje.
Preganjanje Cerkve insovraštvo do vere ter vernih je še ena od mračnih potez dvajsetega stoletja. Spoštujem oba, tako zrelega ateista kot zrelega vernika. Do svojih nazorov sta se dokopala po lastnem premisleku, izkušnjah ali milosti. Ta dva med seboj nimata težav. A vsi drugi? Mar z zanikovanjem Cerkve in vere ne priznavajo nekaj bolečega notranjega primanjkljaja ali celo zavisti do tistih, ki zmorejo zrelo razmišljati o temeljnih življenjskih in poslednjih stvareh? Iz takih premišljevanj je namreč nastalo mnogo največjih glasbenih stvaritev.
Meščanskost in elitnost so na slab glas postavili ideološki »lažidemokrati«; tisti, ki so po drugi vojni rušili gradove in cerkve, zatrli pri nas komaj nastajajoče meščanstvo, iz šol izgnali grščino in latinščino in s tem prelomili z antično, torej elitno kultiviranostjo. Najprej so se trudili z množičnim »proletkultom« iz vzhoda, potem pa se nenadoma zapisali množični pop kulturi iz zahoda.
Ustvarjalci se radi sklicujemo na umetniško svobodo. A ni čisto tako. Prava, velika umetnost se vselej izraža v samoomejitvah in tako pogosto izrečen Zupančičev stavek »Veš poet svoj dolg?« razumem kot našo zavezanost in dolg svetu, ki bo stremel k socialnim, moralnim in družbenim vrednotam. Ker se nocojšnja slovesnost in za nas nagrajence tako časten dogodek odvija v prestolnici države, Ljubljani, naj to zahvalo sklenem še z eno mislijo velikega pesnika, čigar ime nosi nocojšnji praznik: Župančič jo je zapisal v povsem drugačnem času in okolju, a prav je, da mu prisluhnemo, ko pravi: »… Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran …«. Storimo tudi mi tako.
(ob prejemu Župančičeve nagrade za življenjsko delo)
Za vse nas, ki smo bili položeni v svet glasbe, je glasba res sonce med planeti … harmonija med nebom in zemljo, dušo in telesom.
(skladatelj, akademik Lojze Lebič ob zaključku Dvanajstih Sušnikovih dnevov, Prevalje 2009)
So dvomljivci, ki se sprašujejo, ali imajo umetnosti – ples, koreografija, gledališče, arhitektura, glasba – širša kultura nasploh, kot jo pojmuje tradicionalna prosvetljenska misel, prihodnost. Odgovarjam: ne gre za kulturo in umetnost – brez njiju mi, tako Slovenci kot Evropa in svet, nimamo prihodnosti.
(ob podelitvi Župančičeve nagrade, Ljubljana 2011)
To, da prihajam s Prevalj, iz bližine ‘dežele poniževanja’, kot je avstrijski del Koroške označil Janko Messner – pred pol stoletja na ravenski gimnaziji še moj profesor slovenščine -, me je brez dvoma zaznamovalo. Domačija, narojenost in materinščina. Prišel sem iz tradicije narave, očetovih knjig, petja in orgel ter ljudskih pesmi. Nič romantičnega, prej skrivnostne okamenine glasov. Ko iščem odgovor na vaše vprašanje o prasvetu Nicine in mitičnem, ki da odmeva v moji glasbi, tudi sam začuden ugotavljam, kako so se me večkrat dotaknila ljudska besedila, na primer o Urokih? ali pa kar v dveh obsežnih kantatah (Ajdna, Miti in apokrof) srhljiva arhaika pripovedi Godec pred peklom. Nočem vas strašiti. Eno takih je ljudska pevka iz Vinj zapela takole: ‘Le pojd’ na britof žegnani: / iz kosti naredi goslice, / iz zof (zob) naredi šravfike, / iz was (las) pa naredi strunice. / Potlej pa pejd pred peku (pekel) gost!’ Ko sem po maturi na ravenski gimnaziji odšel v Ljubljano, je bilo, kot da se mi je podrl svet. Iztrgal sem se iz domačega sveta, da bi bil končno doma, pravi Marjan Rožanc. Veliko mest in koncertnih dvoran sem preromal. Tam te ne sprašujejo, od kod si in kdo. Pomembno jim je, kaj prinašaš v skladateljski prtljagi. A sem kljub temu dodobra spoznal, kako so sanje o brezmejnosti nacionalnega glasbenega in kulturnega fata morgana. Dosti sem pustil v stisnjeni Mežiški dolini pod Uršljo goro in Peco, a od tam, od doma in ljudi, veliko tudi odnesel: temeljne nauke, da se je v življenju vredno odmikati od nič k biti, od zla k dobremu, od grdega k lepemu, iz Nicine k Prisojam.
(Iz pogovora – Doma svetovljan, v tujini Slovenec, akademik Lojze Lebič, skladatelj, Melita Forstnerič Hajnšek, – Pogovor)
Nekje daleč je, pri vsakem, domačija, otroška pesem, Mozart, tonaliteta, prva ljubezen, »bogovi prodajajo vse stvari po pravični ceni«, je rekel neki stari pesnik, »sonce, oblake, gozdove in polja, veličastno morje, vse to, ne da bi potrošil en belič. »Človeku ni bilo treba plačati nobene cene za iznajdbo violine in za to, da je nekdo napisal arije v Figarovi svatbi! Treba je preiskati lutnjo, da bi doumeli tone; treba je preiskati tone, da bi doumeli glasbo, in treba je preiskati glasbo, da bi doumeli Zapoved. O tonih se ni mogoče pogovarjati s tistim, ki ne doume lutnje, o glasbi ne s tistim, ki ne doume tonov. Kdor doume glasbo, doseže tudi skrivnost nravi. Kdor je doživel nrav in glasbo, obvladuje življenje. Življenje se kaže v doživetjih …
Kadar mi kdo pravi, da v mojih delih sliši nekaj slovenskega, mu odgovorim, da to ni folklorno, prej vsota individualnih estetik meni nadvse dragih slovenskih skladateljskih prednikov od Kamila Maška do Ramovša. Nekak genetski niz. Ne vem. Bolj ko se širi vrtinec nadnacionalnih teženj, manj verjamem tistim, ki pravijo, da je dolžnost ustvarjalca biti nenehni tujec. Naj si pomagam z nekoliko otroško primero. Ptic – Olivier Messiaen jih je rad imenoval krilate božje prijateljice – ne ločujemo na nemške, francoske, italijanske, slovenske …, a te velike glasbenice narave čudežno natanko vedo, da je nekje daleč, po še tako dolgi, naporni in nevarni poti, njihovo gnezdo. Samo tam!
Naj ljudske pesmi živijo med nami v obeh podobah, izvirne in v prirejeni obliki, kot zvočna kulturna dediščina, ki smo jo dolžni varovati in ohraniti. Kajti če preteklost zaradi malomarnosti sodobnikov odmre, vrže smrtne sence tudi na prihodnost.
