Bogo Komelj se je že zelo zgodaj seznanil s knjižničarskim poklicem. Leta 1927 je kot gimnazijec začel pomagati v knjižnici Narodne čitalnice oz. kasneje v njeni naslednici – Javni čitalnici Sokolskega društva. Ko je leta 1938 postal politično aktiven, se je v knjižnici družil z levičarsko usmerjenimi dijaki in akademiki Vilmo Beblerjevo, Nikom Šilihom, Frančkom Sajetom, Jožetom Prežljem in Bogdanom Osolnikom. V knjižnici so imeli ilegalne sestanke ter na službeni stroj tipkali in razmnoževali razne letake. Prevajali so napredno literaturo iz srbohrvaščine in nemščine. Odhod k vojakom je jeseni 1940 prekinil Komeljevo knjižničarsko delo.
1. septembra 1943 se je iz italijanske internacije Komelj vrnil in Franc Pirkovič ga je imenoval (z dekretom) za varuha knjižnic in arhivov na osvobojenem ozemlju. Ivo Pirkovič pa mu je dal navodila za delo in ga tudi seznanil z organizacijo knjižnic po osvoboditvi. Komelj je v dveh mesecih zbral vse arhive in ogrožene knjižnice in jih prepeljal na osvobojeno ozemlje. Takoj za tem pa so vdrli Nemci na osvobojeno ozemlje in preprečili, da se ni Komelj knjižničarstvu na Dolenjskem bolj posvetil že med vojno in tako pomagal uresničevati naloge, ki jih je OF predvidela na tem področju.
1. januarja 1946 je bil Komelj z dekretom postavljen za upravnika novomeške Študijske knjižnice. Kaže, da mu je bil dekret izročen, še preden je bila poleg drugih knjižnic z dekretom ministrstva za prosveto z dne 1. marca 1946 pravno ustanovljena tudi novomeška. Sam je kasneje te čase označil takole: »Ko sem dobil dekret, ni bilo razen dekreta pravzaprav ničesar: ne knjig, ne prostora, ne ljudi. Treba je bilo začeti iz nič.«
In res: knjižnica je dobila skromne prostore v stavbi novomeške osnovne šole, in sicer v traktu, kjer so stanovale družine prosvetnih delavcev. Ker so te zaradi povojne stiske le počasi dobivale stanovanja drugod, se je tudi prostor knjižnice le počasi širil. Oprema je bila skrajno preprosta, saj so bile na primer v čitalnici namesto stolov in miz obiskovalcem na voljo le preproste klopi iz nepobarvanega lesa, kakršne so bile takrat v rabi le v najbolj preprostih menzah ali pa podeželskih krčmah. Tudi delovna moč je bila nekaj let poleg upravnika samo še učiteljica Nada Serajnik, od konca 1949 pa se jima je pridružila Neli Koštial. Kakor je razvidno iz jubilejne publikacije, izdane leta 1977, je knjižnica dobila šele leta 1954 računovodjo. To se pravi, da je te posle poleg ostalega dela dotlej opravljal kar sam tričlanski kolektiv.
Stanje se je le počasi izboljševalo. Na Prešernov dan leta 1953 je bila knjižnica poimenovana po rojaku Miranu Jarcu, znanem pesniku, kritiku in dramatiku, nekdanjem novomeškem dijaku in kasnejšem avtorju romana o Novem mestu, ki je avgusta 1942 padel kot partizan pri Starem Logu na Kočevskem.
Ob koncu leta 1954 je nastopil službo kot katalogizator pedagoških knjig prof. Ivan Andoljšek, po njegovem odhodu 1961 pa je prevzel posle bibliotekarja prof. Milan Dodič, ki je začel sestavljati decimalni katalog in je bil do smrti leta 1972 tudi vodja katalogov.
Boljše možnosti za delo je knjižnica dobila, ko ji je po dolgoletnem Komeljevem prizadevanju uspelo dobiti prostore v lastni stavbi na Cesti komandanta Staneta 26 leta 1952 (nekdanje okrožno sodišče), kasneje pa še sosednjo stavbo (nekdanje okrožno glavarstvo). Resda sta obe poslopji stari in nefunkcionalni, vendar je bilo možno urediti vsaj primerno čitalnico za obiskovalce ter napraviti večji del knjižnega fonda dostopen, kar poprej ni bilo možno.
Leta 1962 se je knjižnici priključila Ljudska knjižnica; v njej sta opravljala knjižničarske posle Franc Vovk kot vodja in njegova žena. Dve leti kasneje pa je bila ustanovljena še Pionirska knjižnica, ki jo je do leta 1978 vodila učiteljica Ruža Fuis na delovnem mestu višjega knjižničarja.
Zaradi heterogenega razvoja javnih knjižnic v Sloveniji je bil leta 1971 začrtan s koncepcijo razvoja knjižničarstva sistem naših splošnoizobraževalnih knjižnic. Nova organizacija javne knjižnične mreže je terjala vsebinsko poenotenje obeh tipov javnih knjižnic, študijskih in ljudskih, ki naj bi postale splošnoizobraževalne knjižnice za potrebe vseh občanov. Študijska knjižnica Mirana Jarca se je vključila v sistem splošnoizobraževalnih knjižnic, četudi je obdržala svoje ime, in opravljala funkcijo občinske matične knjižnice, ni pa mogla še realizirati novega koncepta razvoja v celoti. Tako zaradi prostorske stiske in nefunkcionalnosti stavb, starih nad dvesto let, ni mogla uvesti prostega pristopa do knjig (tega nima tudi še danes), ni razvila ustrezne knjižnične mreže, ni imela enotne nabavne politike za vse svoje oddelke in knjižnice v občini in ni obdelovala skupnega dotoka novega gradiva (zadnje dvoje je bilo realizirano šele leta 1987).
Upravnik Komelj si je vsa leta prizadeval, da bi uresničil temeljne naloge knjižnice in da bi s knjigo prodrli v vse možne kraje, da bi bila dostopna vsem slojem prebivalstva. Tako sta poleg že omenjenih oddelkov ljudske in pionirske knjižnice ter matične službe nastala še tako imenovana posebna zbirka in oddelek za domoznansko bibliografijo Dolenjske z registrom pomembnih javnih delavcev Dolenjske, kartoteko dolenjskih naselij in tekočo bibliografijo aktualnih člankov (kot informacijski vir zlasti za dijake). Komelj je dal pobudo tudi za nastanek potujoče knjižnice, kar pa je bilo realizirano že za časa njegovega naslednika. Posebno skrb pa je pokojni upravnik posvečal razstavni dejavnosti. S številnimi razstavami v prostorih knjižnice in drugih ustanov v Novem mestu, ostalih krajih novomeške občine pa tudi izven občine je ne samo populariziral slovensko knjigo in širil kulturno zavest, marveč je utrjeval tudi sloves knjižnice in opozarjal na njeno knjižno bogastvo.
Komelj se ni zadovoljil samo z razvojem Študijske knjižnice, temveč je ves povojni čas vzpodbujal nastajanje in skrbel za razvoj ljudskih knjižnic na novomeškem področju in v Beli krajini. Na Dolenjskem je le malo knjižnic, ki bi začele delovati brez njegove pomoči. S podporo oblasti, pa tudi z denarjem, zbranim med ljudstvom, je uspelo Komelju ustanoviti 100 ljudskih knjižnic s približno 100 – 150 enotami knjižnega fonda. V njih so delali volonterji, ki niso za svoje delo bili ne plačani ne pohvaljeni, zato so se obdržale pri življenju le tiste ljudske knjižnice, kjer so delali entuziasti, ki so želeli osveščati ljudi z dobro knjigo. Za knjižničarje (volonterje) teh ljudskih knjižnic je Komelj v Študijski knjižnici organiziral knjižničarske tečaje. Uvedel je tudi (v lastni ustanovi) centralni katalog dolenjskih knjižnic in tako poskrbel z medknjižnično izposojo za dostop do dragih in redkih knjig na Dolenjskem.
1. januarja 1946 je bil Komelj z dekretom postavljen za upravnika novomeške Študijske knjižnice. Kaže, da mu je bil dekret izročen, še preden je bila poleg drugih knjižnic z dekretom ministrstva za prosveto z dne 1. marca 1946 pravno ustanovljena tudi novomeška. Sam je kasneje te čase označil takole: »Ko sem dobil dekret, ni bilo razen dekreta pravzaprav ničesar: ne knjig, ne prostora, ne ljudi. Treba je bilo začeti iz nič.«
In res: knjižnica je dobila skromne prostore v stavbi novomeške osnovne šole, in sicer v traktu, kjer so stanovale družine prosvetnih delavcev. Ker so te zaradi povojne stiske le počasi dobivale stanovanja drugod, se je tudi prostor knjižnice le počasi širil. Oprema je bila skrajno preprosta, saj so bile na primer v čitalnici namesto stolov in miz obiskovalcem na voljo le preproste klopi iz nepobarvanega lesa, kakršne so bile takrat v rabi le v najbolj preprostih menzah ali pa podeželskih krčmah. Tudi delovna moč je bila nekaj let poleg upravnika samo še učiteljica Nada Serajnik, od konca 1949 pa se jima je pridružila Neli Koštial. Kakor je razvidno iz jubilejne publikacije, izdane leta 1977, je knjižnica dobila šele leta 1954 računovodjo. To se pravi, da je te posle poleg ostalega dela dotlej opravljal kar sam tričlanski kolektiv.
Stanje se je le počasi izboljševalo. Na Prešernov dan leta 1953 je bila knjižnica poimenovana po rojaku Miranu Jarcu, znanem pesniku, kritiku in dramatiku, nekdanjem novomeškem dijaku in kasnejšem avtorju romana o Novem mestu, ki je avgusta 1942 padel kot partizan pri Starem Logu na Kočevskem.
Ob koncu leta 1954 je nastopil službo kot katalogizator pedagoških knjig prof. Ivan Andoljšek, po njegovem odhodu 1961 pa je prevzel posle bibliotekarja prof. Milan Dodič, ki je začel sestavljati decimalni katalog in je bil do smrti leta 1972 tudi vodja katalogov.
Boljše možnosti za delo je knjižnica dobila, ko ji je po dolgoletnem Komeljevem prizadevanju uspelo dobiti prostore v lastni stavbi na Cesti komandanta Staneta 26 leta 1952 (nekdanje okrožno sodišče), kasneje pa še sosednjo stavbo (nekdanje okrožno glavarstvo). Resda sta obe poslopji stari in nefunkcionalni, vendar je bilo možno urediti vsaj primerno čitalnico za obiskovalce ter napraviti večji del knjižnega fonda dostopen, kar poprej ni bilo možno.
Leta 1962 se je knjižnici priključila Ljudska knjižnica; v njej sta opravljala knjižničarske posle Franc Vovk kot vodja in njegova žena. Dve leti kasneje pa je bila ustanovljena še Pionirska knjižnica, ki jo je do leta 1978 vodila učiteljica Ruža Fuis na delovnem mestu višjega knjižničarja.
Zaradi heterogenega razvoja javnih knjižnic v Sloveniji je bil leta 1971 začrtan s koncepcijo razvoja knjižničarstva sistem naših splošnoizobraževalnih knjižnic. Nova organizacija javne knjižnične mreže je terjala vsebinsko poenotenje obeh tipov javnih knjižnic, študijskih in ljudskih, ki naj bi postale splošnoizobraževalne knjižnice za potrebe vseh občanov. Študijska knjižnica Mirana Jarca se je vključila v sistem splošnoizobraževalnih knjižnic, četudi je obdržala svoje ime, in opravljala funkcijo občinske matične knjižnice, ni pa mogla še realizirati novega koncepta razvoja v celoti. Tako zaradi prostorske stiske in nefunkcionalnosti stavb, starih nad dvesto let, ni mogla uvesti prostega pristopa do knjig (tega nima tudi še danes), ni razvila ustrezne knjižnične mreže, ni imela enotne nabavne politike za vse svoje oddelke in knjižnice v občini in ni obdelovala skupnega dotoka novega gradiva (zadnje dvoje je bilo realizirano šele leta 1987).
Upravnik Komelj si je vsa leta prizadeval, da bi uresničil temeljne naloge knjižnice in da bi s knjigo prodrli v vse možne kraje, da bi bila dostopna vsem slojem prebivalstva. Tako sta poleg že omenjenih oddelkov ljudske in pionirske knjižnice ter matične službe nastala še tako imenovana posebna zbirka in oddelek za domoznansko bibliografijo Dolenjske z registrom pomembnih javnih delavcev Dolenjske, kartoteko dolenjskih naselij in tekočo bibliografijo aktualnih člankov (kot informacijski vir zlasti za dijake). Komelj je dal pobudo tudi za nastanek potujoče knjižnice, kar pa je bilo realizirano že za časa njegovega naslednika. Posebno skrb pa je pokojni upravnik posvečal razstavni dejavnosti. S številnimi razstavami v prostorih knjižnice in drugih ustanov v Novem mestu, ostalih krajih novomeške občine pa tudi izven občine je ne samo populariziral slovensko knjigo in širil kulturno zavest, marveč je utrjeval tudi sloves knjižnice in opozarjal na njeno knjižno bogastvo.
Komelj se ni zadovoljil samo z razvojem Študijske knjižnice, temveč je ves povojni čas vzpodbujal nastajanje in skrbel za razvoj ljudskih knjižnic na novomeškem področju in v Beli krajini. Na Dolenjskem je le malo knjižnic, ki bi začele delovati brez njegove pomoči. S podporo oblasti, pa tudi z denarjem, zbranim med ljudstvom, je uspelo Komelju ustanoviti 100 ljudskih knjižnic s približno 100 – 150 enotami knjižnega fonda. V njih so delali volonterji, ki niso za svoje delo bili ne plačani ne pohvaljeni, zato so se obdržale pri življenju le tiste ljudske knjižnice, kjer so delali entuziasti, ki so želeli osveščati ljudi z dobro knjigo. Za knjižničarje (volonterje) teh ljudskih knjižnic je Komelj v Študijski knjižnici organiziral knjižničarske tečaje. Uvedel je tudi (v lastni ustanovi) centralni katalog dolenjskih knjižnic in tako poskrbel z medknjižnično izposojo za dostop do dragih in redkih knjig na Dolenjskem.
