Danes si je težko predstavljati življenje pred šestdesetimi ali več leti. Ljudje niso toliko potovali in tudi razdalje so bile, časovno gledano med kraji, večje. Potovanje z vlakom, na primer iz Slovenj Gradca na Ravne na Koroškem, je trajalo dve uri.
Moja kratka zgodba se začne v Podgorju pri Slovenj Gradcu, na srednje veliki kmetiji v številni družini. Prva tri šolska leta smo imeli pouk v župnišču. Šola je med vojno pogorela. Po končani osnovni šoli in takratni nižji gimnaziji, sem se odločil za Ravne, ki so mi bile najbližje. Na Ravnah je tedaj že osmo leto bila dobra šola, Metalurška industrijska šola, ki jo je ustanovila Železarna Ravne za svoje potrebe. Razvoj je zahteval svoje, predvsem dobro izobražene delavce, tako da je šola izobraževala kader za kovinsko predelovalne poklice in za toplo predelovalne poklice, kovače, valjarje, livarje itd. Učenci smo imeli možnost stanovati v novem sodobnem internatu, katerega je prav tako zgradila Železarna. Za gojence v domu pa je skrbel vzgojitelj in njegov pomočnik za okoli tristo gojencev. Pomočnik je stanoval skupaj z nami, imel svojo sobo, tako da je bil prisoten in živel z nami. Vzgojitelj je bil očetovsko strog, skrben in dober. Imel je vsakdanje kontakte s šolo in seveda z ocenami posameznikov, kar je bilo odločilno za naš prosti čas. Če so bile ocene dobre, so bile možnosti izhodov, kino in drugo. Red v internatu je bil dokaj strog. Ob petih zjutraj se je še, takrat, oglašala tovarniška sirena, vstajanje po vojaško, nato zajtrk in šola. Popoldan od treh do petih učna ura, nato prosto, ob sedmih zvečer večerja, ob devetih ugašanje luči in spanje. Povedati moram, da je še takrat bila za nas hora legalis, ta prepovedana ura, kar je bilo za nas v tistem času tako samoumevno. Naši starši so bili tega veseli, mi pa malo manj.
Vzgojitelj je dobro vedel kakšne težave imajo njegovi gojenci v tistih letih odraščanja. Znal je poskrbeti za dejavnosti v prostem času na področju športa, kulture in drugo. Tisti, ki smo se vključevali v dejavnosti, smo bili deležni raznih ugodnosti. Veliko je bilo tiste čase tudi prostovoljnega – udarniškega dela. Pomagali smo graditi igrišča za rokomet, odbojko. Posebej dobro se spominjam gradnje smučišča, Poseke. Na Ravnah so bila v tistem času znana smučarska tekmovanja, predvsem teki, eno takih je bil Kup Kurikkala, ni pa bilo proge za alpsko smučanje. Športni delavci in strokovnjaki so zbrali teren nad sedanjim stadionom, ki je bil takrat še močvirje. Gozdni delavci so podrli drevesa, odstranili hlode, mi pa smo s prostovoljnim delom očistili teren, progo, in tako je jeseni leta 1955 bilo prvo smučanje na tem mestnem smučišču, kjer poteka še danes, če je le sneg. Seveda je danes smučišče opremljeno s sedežnico in dobro oskrbovano, le snega več ni, kot ga je bilo v tistih časih. Povedati pa moram še to, da je šola dobila za nagrado trideset parov zelo kvalitetnih smuči, desk. Naredil jih je takrat zelo dober mizarski mojster Šipek iz Mežice. Okovje za smučke smo naredili v šolskih delavnicah, torej učenci sami, smučke pa je vodstvo šole podarilo učencem.
Leta 1954 sem se vpisal v prvi letnik te metalurške šole, v prvi B razred, kjer smo bili livarji in modelni mizarji. Leto je hitro minilo, nastopile so prve tako pričakovane počitnice. Počitnice so bile za nas deljene na dva meseca, julij in avgust. En mesec obvezne prakse in en mesec počitnic, takrat pouka ni bilo. Veselil sem se teh prvih počitnic, po skoraj letu dni od doma.
Železarna je leta 1954 kupila v Portorožu objekt z zemljiščem z namenom, da za delavce uredi dom za letovanje. To je bila stara zgradba, tik ob morju, nekoč sanatorij. Po vojni je bila ta dejavnost opuščena. Lastnik, Italijan, se je odselil v Italijo in objekt prodal Železarni Ravne. Stavba je bila primerna za bivanje. Nekaj je bilo manjših bolniških sob, te so bile v nadstropju. Pritličje, kjer je bila apoteka in ordinacija pa so preuredili za kuhinjo in jedilnico. Potrebno pa je bilo urediti še vrt in plažo. Vodstvo Železarne je sklenilo, da prepusti učencem industrijske šole, da to uredijo v času počitnic, seveda pod strokovnim vodstvom. Še pred koncem pouka je prišlo vabilo in možnost kdor je želel, da tako preživi mesec počitnic na morju. To je bil mesec julij, tako da so prvi železarji že lahko letovali v mesecu avgustu v tej železarski pridobitvi v Portorožu. Učenci smo imeli možnost izbire, da se odločimo za vabljivo morje, mnogi ga bi videli prvič. Druga možnost pa na počitnice domov, v domače okolje, katerega smo si po letu dni tudi želeli. Osebno sem bil v dilemi, kaj storiti? Na dveh krajih istočasno žal ne gre. Dom sem zelo pogrešal. Odločil sem se za domačo vas, kamor se še sedaj po tolikih letih vedno rad vračam. To je moj rojstni kraj, moja domača vas in nekoč davno moj dom. Kaj bom počel mesec dni doma med svojimi, ni bilo vprašanje. V vasi takrat ni bilo spodobne trgovine, zato se je Krajevni odbor odločil graditi zadružni dom. Gradili so ga vaščani sami, za pomožna dela pa so najemali tudi mlajše. Ponudila se mi je možnost, da se priključim in morda kaj zaslužim. Polovico teh mojih počitnic sem bil na gradbišču in delal kar sem lahko. To je bilo moje prvo počitniško delo. Zaslužek je bil presenetljivo lep. Kupil sem si prvo trenerko in se z njo pokazal na začetku pouka v septembru. Sošolci, ki so bili v Portorožu, so seveda imeli veliko novih doživetij za seboj. Uredili so okolico doma in seveda plažo, kjer je bilo potrebno odstraniti odvečno kamenje in urediti varen dostop v vodo, morje. Največ so pripovedovali o zaključku. Za zadnji dan so organizirali tekmovanje v plavanju. Nagrada je bila torta, ki jo je za to pripravil šef kuhinje. Tekmovalcev je bilo veliko, konkurenca dobra. Zmagal pa je Boris. Razglasitev rezultatov je bila po večerji. Na posebej okrašeni mizi je bila lepa čokoladna torta, zraven nje, namesto noža, pa sekira. Zakaj sekira, nobenemu ni bilo jasno. Dajte mi nož, da bom lahko torto razrezal, se je hudoval Boris. Kuhar je imel pripravljen nož. Ampak nož, kljub naporom, v torto ni zarezal. Prisotni so se začeli po tihem smejati, prvi kuhar. Takrat pa je zmagovalec že sam ugotovil zakaj je priložena sekira. Torta je bila lesena. Lesen kolut oblit s čokolado in lepo okrašen. Bilo je veliko smeha, da pa zmagovalec ne bi bil razočaran, je imel kuhar pripravljeno veliko pravo torto za vse prisotne. Ta dogodek je ostal vsem v lepem spominu.
