Jakob Soklič je imel poseben odnos do likovne umetnosti, zato je pogosto gostil umetnike, priznane slovenske umetnostne poznavalce in umetnostne zgodovinarje.
V času vojnega izgnanstva, ko je bival v samostanu v Stični, se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in poslušal predavanja iz umetnostne zgodovine. Čez čas so mu italijanske okupacijske oblasti odvzele prepustnico za Ljubljano, zato formalne izobrazbe umetnostnega zgodovinarja nikoli ni pridobil. Vendar je Sokličevo izjemno afiniteto do likovne umetnosti in tudi njegovo poznavanje umetnin moč razbrati iz ohranjenega nabora slik sodobne likovne umetnosti, prav tako pa v njegovem zanimanju za domače umetnike. Soklič je odkril pozabljenega slikarja Mihaela Skobla (2. polovica 17. stoletja), tradicijo njegovih slikarskih delavnic pa naj bi v Slovenj Gradcu neposredno nadaljevala umetniška družina Strauss, katere pomemben del slik je Soklič zbral ravno v svoji zbirki. Prav tako je Soklič odkril odličnega baročnega kiparja Janeza Jurija Mersija (2. polovica 18. stoletja), tesnega sodelavca Janeza Andreja Straussa. Soklič je odkril celo natančno lokacijo Mersijeve delavnice, ki je bila danes na Glavnem trgu v hiši št. 37, in lokacijo Straussove delavnice danes v hiši na Glavnem trgu št. 36.
Jakob Soklič je sodeloval tudi pri ustanovitvi umetnostnega paviljona (1953), ki pa je z leti prerasel v pomembno galerijo sodobne umetnosti.
Sokličeva knjižnica je pred drugo svetovno vojno obsegala okoli 4000 knjižnih enot, ki so bile med vojno v večini uničene. Jakob Soklič je leta 1964, po smrti pisatelja Franca Ksaverja Meška, prevzel njegovo knjižnico, ki jo je skozi leta dopolnjeval. Danes obsega knjižnica preko 6000 knjižnih enot. Veliko ohranjene literature je verskega značaja, najstarejši primerki svetopisemskih izdaj pa segajo tudi v 17. stoletje. Prav poseben del knjižnice predstavljajo monografije sodobnih likovnih umetnikov in temeljna umetnostnozgodovinska strokovna literatura, kar kaže na poseben Sokličev odnos do umetnosti.
