Rojen je bil 28. 8. 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko, v revni kmečki družini. Bil je odličen učenec, dijak in študent.
Osnovno šolo je obiskoval v Poljanah in Ljubljani. Od leta 1863 do 1871 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, Novem Mestu (4. in 5. razred) in spet v Ljubljani. Na Dunaju je študiral pravo (1871-1875) in se po končanem študiju zaposlil kot odvetniški pripravnik v Ljubljani (1875-1877), zatem pa v Kranju pri prijatelju Janezu Mencingerju (1877-1880). Po opravljenem odvetniškem izpitu v Trstu (1883) je leta 1884 odprl svojo pisarno v Ljubljani. Vodil jo je do smrti. Dosegel je ugledne politične in javne položaje. Bil je deželni in državni poslanec, od 1911 do 1921 je bil ljubljanski župan (nasledil je Ivana Hribarja), voditelj liberalne stranke. Bil je častni meščan Ljubljane, Celja, Kamnika, Kranja, Krškega in Šoštanja. Zadnja leta je zaradi bolezni opustil javno delovanje in veliko časa preživel na posestvu Visoko. Umrl je 19. 2. 1923 v svoji hiši na Bregu v Ljubljani. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem.
Tavčar je začel literarno ustvarjati že v mladosti. Njegova prva izvirna pripoved Primola je izšla v Slavjanskem jugu leta 1868. Pisal je črtice, novele, povesti in romane. Zgodnja dela imajo izrazito romantične poteze, opisujejo zgodovinske dogodke, predvsem pa grajski svet, delno tudi mestni (Gospa Amalija, Mlada leta, Bolna ljubezen, Margareta). Povest Ivan Slavelj (1876) in grajska noveleta Otok in Struga sta daljši deli iz tega obdobja. Sem spadajo še roman Mrtva srca (1884) in krajša dela: Soror Pia, Valovi življenja, Gospod Ciril. Po Jurčičevi smrti (1881) je bil sourednik Slovenskega naroda. Sodeloval je pri ustanavljanju Ljubljanskega zvona, kjer je objavil precej svojih del. V svojem poznejšem obdobju se je pisatelj usmeril bolj k vsakdanjemu kmečkemu življenju in zgodovinskemu dogajanju. Napisal je dvanajst črtic (slik) Med gorami (1876-1888), cikel štirih pripovedi V Zali (1894) in povest Cvetje v jeseni (1917). V pripovedih Vita vitae meae (1883) in Grajski pisar (1889) je prikazal protireformacijski čas, v povesti Janez Sonce (1885-1886) 17. stoletje, kongres Svete alianse leta 1821 v Ljubljani pa v romanu Izza kongresa (1905-1908). Leta 1891 je objavil roman 4000. Zadnje in najbolj uspešno Tavčarjevo delo Visoška kronika (1919) je postavljeno v Škofjo Loko in okolico v 17. stoletju. Roman je eno izmed najboljših del slovenske pripovedne proze.
Viri:
1. Janez Mušič, Veliki album slovenskih pisateljev, Mladika, Ljubljana 2004.
2. Marjeta Žebovec, Slovenski književniki: rojeni do leta 1899, Karantanija 2005.
