Ivan Laharnar se je rodil 5. 6. 1988. leta na Šentviški Gori na Laharnarjevi domačiji, danes imenovani Špičkova domačija. Ivan je bil edini sin Franca in Marijane Laharnar, rojene Lapanja. Oče je bil izučen krojač, mati pa gospodinja. Starša sta se največ ukvarjala s kmetijstvom, poleg tega pa sta vodila še skromno trgovino, gostilno in prodajalno tobaka. Ko je Ivan Laharnar začel obiskovati domačo ljudsko šolo, v kateri so takrat poučevali še duhovniki, je njegov glasbeni talent opazil domači župnik Franc Ilovar.
Ta je bil navdušen glasbenik in je po prihodu na Šentviško Goro ustanovil pevski zbor, v katerem je nastopal tudi komaj osemletni Ivan Laharnar. V tem času je Laharnar dobil v roke tudi prve knjige, iz katerih je spoznaval osnove glasbene teorije. Ilovar si je namreč že takrat želel, da bi Laharnar postal farni organist. Ko je ta presegel Ilovarjevo znanje, se je njegov oče odločil, da ga pošlje naprej v šole. Tako ga je leta 1890 oče odpeljal v orglarsko šolo v Ljubljano h gospodu Foersterju. Žal pa sta vpis zamudila in tako je Ivan kljub glasbeni nadarjenosti ostal doma.
Iz težav je pomagal župnik iz vasi Šebrelje, Adolf Harmel, s katerim je Laharnarja seznanil Ilovar. Leta 1881 je kot 15-letni deček Ivan Laharnar začel obiskovati šolo pri župniku Harmelu. Tako je hodil tri leta, najmanj enkrat na mesec, v Šebrelje, kjer se je učil iz Foersterjeve knjige »Nauk o harmoniji in generalbasu«, po drugih nemških knjigah pa glasbene teorije, glasbene zgodovine in pevovodstva. Pod vplivom župnika Harmela je Ivan Laharnar začel tudi sam ustvarjati. Tako je v tistem času nastala pesem »Vina brž na mizo«, katera je bila po Harmelovem posredovanju objavljena na neki prireditvi v Idriji. Tako se je začelo Laharnarjevo ustvarjalno skladateljsko delo. Po treh letih pa je tudi župnik Harmel sprevidel, da je njegovo znanje izčrpano in Laharnarja priporočil Ivanu Kokošarju, ki je takrat kaplanoval v Cerknem. Kokošar je pozneje zaslovel kot skladatelj in zbiralec goriških ljudskih pesmi. Tako je hodil Laharnar dobre štiri leta, zopet najmanj enkrat mesečno, po ves dan v Cerknem, kjer je učil modulacije, kontrapunkta, kanoničnih oblik in starih tonovskih načinov. Prav tako se je učil sestave orgel in drugega, kar je dobremu organistu potrebno. Kokošar je vzpodbujal Laharnarja h kritičnemu presojanju glasbenih del in samostojnemu ustvarjanju s tem, da je moral ocenjevati vrednost skladbe in iskati napake. Pod Ilovarjevim vodstvom je počasi prevzel vodenje zbora. Komaj 15-leten je prevzel tudi delo organista v župnijski cerkvi svetega Vida na Šentviški Gori. Službo je opravljal z velikim veseljem. Orgle, pa čeprav precej stare, so ga navdušile in skoraj ni minil dan, da ne bi igral nanje. Po vsej Tolminski je zaslovel kot eden boljših organistov. Laharnarja ni zanimalo samo igranje na orgle, ampak tudi njihova zgradba in princip delovanja. Leta 1931 je vaškemu župniku predlagal prenovo starih orgel v cerkvi svetega Vida na Šentviški Gori ter pri prenovi tudi aktivno sodeloval. 24. 4. 1938. leta se je Laharnar odločil, da svoje mesto na koru odstopi mlajšemu organistu, Cirilu Munihu, takratnemu župniku na Šentviški Gori, pa je napisal: »Od orglarske službe, katero sem opravljal 56 let, sem odstopil. Hvala lepa vam in vsem vašim živim, ki ste me v dolgotrajni službi podpirali. Bog vam poplačaj! Cerkvene muzikalije so na razpolago mojemu nasledniku tukaj, na zahtevo jih pošljem v župnišče.«
Laharnar je pomemben tudi kot zborovodja, saj so v najboljših časih njegovega delovanja obstajali kar trije zbori. Poleg tega je nekaj časa vodil še zbor na Pečinah. Veliko let je bil župan občine Šentviška Gora. Laharnarju je kot kmetu, trgovcu, gostilničarju, županu, organistu, zborovodju in nenazadnje skladatelju ostalo le malo časa za počitek. Z gotovostjo lahko trdimo, da se tako plodoviti možje, še posebej na tako različnih področjih dela, rodijo le redko.
Laharnar ni dočakal svobode. Pri padcu z voza si je hudo poškodoval hrbtenico in je po dveh mesecih umrl brez zdravniške pomoči. Umrl je 27. 12. 1944. leta. Prav tiste dni je Šentviško planoto zajel val okupatorjeve ofenzive. Laharnarjevo življenje se je izteklo sredi največjega razdejanja v vasi, tako da ga je na zadnji poti spremila le peščica ožjih sorodnikov in sosedov. Delno so se mu domačini oddolžili za njegovo delo s tem, da se je domače prosvetno društvo poimenovalo po njem. Klub starih goriških študentov pa je bil pobudnik za odkritje spominske plošče na njegovi rojstni hiši 16. 6. 1969. leta.
V svojem dolgem delavnem življenju je Ivan Laharnar napisal 602 skladbi, in sicer 252 tiskanih, 77 delno tiskanih in 273 v rokopisu. Verjetno pa število ni točno, saj so kasnejše raziskave pokazale, da se je pri urejanju seznama večkrat zmotil pri zaporednih številkah. Veliko skladb je izgubljenih, tako da na osnovi obstoječega gradiva ni možno ugotoviti celotnega njegovega dela.
Pomembnejša dela in zbirke:
– 1892. leta je ob 700-letnici župnije Šentviška Gora po mnenju mnogih ustvaril svoje najboljše delo, mašo ORA PRO NOBIS, s katero ostaja še danes priljubljen avtor med primorskimi, zlasti cerkvenimi zbori.
– 1891. leta je izdal prvo zbirko posvetnih pesmi: Gorske cvetlice, leta 1900 pesniško zbirko Gorski odmevi, kasneje pa še pesniško zbirko Planike.
– Na Fajgljevo prošnjo je zložil kar 59 šolskih pesmi za mladino.
– Pod vplivom Kokošarja in Fajglja je zbral ljudske in nabožne pesmi po Šentviški planoti in širši Tolminski.
Glej tudi: Ivan Laharnar (Primorci.si)
