Dolgoletna šolska kuharica na Podružnični osnovni šoli Ribno je med letoma 1973 in 1990 skrbela za veliko več kot le to, da učiteljice in učenci niso bili lačni. Njene malice so bile preproste, a zdrave in za današnji čas nenavadne.
Gotovo ga ni učenca, ki je obiskoval osnovno šolo v Ribnem med letoma 1973 in 1990, ki se ne bi spomnil kuharice Jele in njenih okusnih malic. Bile so preproste, a odlične, naravne in zdrave, obogatene z zelenjavo z njenega šolskega vrta ter nekatere za današnji čas nenavadne. Odlikovalo jih je brez dvoma to, da so bile skoraj vse sestavine pridelane v lokalnem okolju. Za zaposlene in učence je skrbela, kot bi bili vsi ena velika družina, zato so jo vsi na šoli vzeli za drugo mamo. Skrbnost, delavnost, srčnost, skromnost, lojalnost, solidarnost in prijaznost je le nekaj besed, ki jo opisujejo. Vsem nekdanjim sodelavkam je ostala v najlepšem spominu. Je prav gotovo tista »mala« in pozabljena posameznica, ki je na najboljši možni način polepšala šolske dni učencem in zaposlenim na POŠ Ribno.
Rojena je bila leta 1937 na domačiji Pr´ Vršán na Selu kot srednji otrok. Prva razreda osnovne šole je v času druge svetovne vojne obiskovala v Ribnem. Ker je šola nato pogorela, so pouk nekaj časa obiskovali Pr´ M´kvávžo v Ribnem, in sicer v spodnjih prostorih, kjer je bila delavnica. Zaradi prostorske stiske sta bila pogosto združena po dva razreda skupaj. Eno leto so celo pavzirali, saj za šolo niso našli ustreznih prostorov. Poučevali so jih nemški učitelji. Šolanje je po koncu vojne nadaljevala na blejski osnovni šoli.
Po končani osnovni šoli se je zaposlila v kuhinji gostilne Mirka Pristavca na Bledu, današnja Murka. Tja je kot gost zahajal belgijski farmacevt in strastni ribič. Prepričal jo je, da se je pridružila njegovi družini s štirimi otroki kot gospodinja. Belgijska izkušnja je trajala 17 mesecev. Nato se je vrnila domov in se zaposlila v likalnici Almire v Radovljici (1961−1968). Po smrti staršev in ob rojstvu otrok se je posvetila njihovi vzgoji in ostala doma, a ne za dolgo.
