V povezavi s slatenskima pesmima so se že v 70. letih prejšnjega stoletja raziskovalcem porodila nekatera vprašanja, ki še čakajo odgovora, še nova pa so se odprla tudi ob njuni krstni izvedbi na gradu Bogenšperk maja 2017. Določeni deli v pesmih namreč kažejo, da je mogoče snov za obe besedili črpana iz iste življenjske zgodbe. Jest Vboga Revna srutha je izpoved dekleta, ki se mora zaradi pritiska družine in skupnosti odpovedati svojemu ljubemu in mladostnim sanjam. Druga pesem je napisana v obliki dialoga. Gre za tako imenovano prepirljivko, napisano v vsakdanjem, nič privzdignjenem ali olepšanem jeziku.
V obeh pesmih pa se kot negativni lik v ozadju pojavi nek črni, pijani mož, tat, ki ima pomembno vlogo v nesrečni življenjski zgodbi tako dekleta iz prve kot žene, ki ji je ob možu pijancu ostala skrb za domačijo in kopico otrok, iz druge pesmi. Ugibamo lahko še naprej in se napotimo po sledeh skrivnostnega črnega moža. Živel naj bi na hribu. Hribček pa so nekdaj poimenovali predel Šmartna z najstarejšo hišo, kaplanijo ali beneficijem, v kateri naj bi bila menda tiskarna. Tiskarstvu se je nekoč reklo tudi črna umetnost. Je bil tisti črni mož tiskar iz hiše na Hribčku?
Slatenski pesmi Ena Lepa Peishem ad eniga Peianiga Mosha jnu Shene in Jest Vboga Revna srutha tudi po tristo letih odpirata vrsto zanimivih tem za raziskovalce, hkrati pa nagovarjata tudi današnjega bralca in poslušalca – prva s humorjem in robatostjo, druga z osebno prizadetostjo, obe pa z večnim vprašanjem o odnosu med moškim in žensko.
