Celjski list Domovina je leta 1908 zapisal, da je drsanje najprijetnejši zimski šport za stare in mlade, ker »pospešuje v veliki meri zdravje. Telesno gibanje po zimi je nedostatno in bivanje v zaprtih sobah neugodno. Proti temu je drsanje najboljše in najprijetnejše sredstvo.« Drsanje je v pojavu družabnosti in športnih aktivnosti zavzelo meščanski zimski vsakdanjik še pred sankanjem in smučanjem. V pestrem dogajanju ob mestnem ledu je drsanje pravzaprav prvo izrazito prebilo led aktivnega zimskega preživljanja prostega časa na prostem.
»Divje« drsanje po zaledenelih celjskih bajerjih je na prehodu v 20. stoletje prešlo v svojo uradno formalno obliko z ustanovitvijo drsalnega kluba (Cillier Eislaufverein) in uradnim odprtjem drsališč. Pred odprtjem drsališča v mestnem parku iz virov sledimo predvsem delovanju drsališča na posestvu dijaškega doma, ki je bilo kasneje prodano privatniku Diehlu (Diehlov travnik).
Društvo Dijaška kuhinja je za ribnik obdržalo zakupno pravico in oddajalo drsališče v različnih obdobjih drugim zainteresiranim društvom. Diehl je prostor okrog zamrznjenega ribnika ogradil. Za vstop na drsališče je bilo mogoče kupiti letne ali dnevne karte. V sezoni 1926–1927 je na drsališču zasvetila umetna razsvetljava, tako da je drsališče ostalo zvečer odprto do 8. ali 9. ure. Drugo uradno drsališče pa je občasno delovalo v Zavodni, na ribniku ob bivši opekarniški jami. Drsalci so se ob svojih aktivnostih lahko s kuhanim vinom ali čajem pogreli v bližnji gostilni Pri čolničkih.
Pomembna prelomnica celjskega drsanja pa je bila preselitev te dejavnosti v mestni park. Sportni klub Celje je leta 1929 tam povečal površino teniških igrišč, ki so jih v zimskem času koristili kot drsališče. Drsališče, ki je bilo odprto od 8. ure zjutraj do 9. ure zvečer, je bilo opremljeno z garderobo, razsvetljavo, premoglo pa je tudi posebno »zvočno aparaturo«, ki je omogočala drsanje ob glasbi. Zadovoljivo opremljeno drsališče je ponudilo Celjanom ne le bolj ugodne pogoje za lahkotno poplesavanje ali celo vadbo skokov, vijug, piruet itd., ampak je ponudilo možnost, da se celjski drsanja željni publiki pokažejo tudi revijalni nastopi. V začetku februarja 1933 se je na celjskem ledu predstavilo vse, kar je kaj pomenilo v drsanju v Sloveniji in je bilo tedaj združeno v klubu ljubljanske Ilirije. Med njimi je bil tudi domačin Polo Schwab, ki je bil označen kot razred zase: »Edino on je drsalec mednarodnega formata in bi edini v državi lahko pri boljših razmerah in prilikah ogrožal kako prvenstvo v inozemstvu.« Publika je bila s predstavami zadovoljna, obžalovala je le, da ni videla še vsaj revijalne hokejske tekme. Sicer pa je enega vrhuncev drsalne dobe Celje doživelo le par tednov prej, ko je v mestu ob Savinji gostovala dunajska umetnostna drsalka in evropska prvakinja Hilda Holovska. Na turneji nastopov, ki jo je vodila še v Švico, Anglijo in na Švedsko, se je ustavila v Celju, kjer je svoj nastop v rdečem »baržunastem kostumu« izvedla pred do zadnjega kotička napolnjenim prostorom okrog drsališča. Ledeno Celje je bilo očarano. Nova doba je 20. 1. 1933 objavila: »Dovršenost ritmične igre, nadvse rafinirana izvedba likov in skrajno napetih težkih skokov, lokov in vrtljajev, piruet in spiral, ter najtežjih raznožk in raznožnih skokov, vse to in še marsikaj nam je pokazala naša nadvse ljubka in simpatična mlada prvakinja, Hilda Holovska.«
