Edini historični pisni vir, ki podrobneje opisuje nekatere prisotne drevesne vrste v ormoškem grajskem parku, je prispevek Mirka Šoštariča, ki je bil objavljen leta 1973 v zborniku Ormož skozi stoletja (kasnejši avtorji, npr. Botolin Vaupotič, Kaučič ga predvsem povzemajo). Avtor je pri tem navedel lokacijo dreves glede na druga bližnja drevesa, žal pa njihovih lokacij ni prikazal v kartografski obliki. Svoj opis je začel pri bencinski črpalki (zahodni rob parka) in ga sklenil pri vinski kleti (južni del parka). V nadaljevanju predstavljamo njegov opis, dodajamo pa mu tudi nekatere ugotovitve iz konservatorskega načrta leta 2022.
Šoštarič je pri bencinski črpalki opisal grmovnice, ki so jih posadili spomladi 1964: več vrst brinov (Juniperus sabina cupresifolia, J. chinensis Pfitzeriana, J. c. prostrata), češmine (Berberis thunbergii atropurpurei, B. vulgaris 299 atp.), pritlikavo kosteničevje (Lonicera nitida), stebraste tise (Taxus baccata fastigiata), srebrnolistne oljčice (Eleagnos angustifolia), magnoliji (Magnolia cobus), hortenzije (Hydrangea arborescens), dosajena sta bila še octovca (Rhus typhina). Ob betonski ograji so bili še leska, divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.), maklen (Acer campestre L.) in gledičevka (Gleditschia triacanthos L.), priseljenka iz Severne Amerike, katere veje so prekrite s številnimi rdečerjavimi enojnimi ali večdelnimi bleščečimi trni, v jesenskem času pa izstopajo do 40 cm dolgi, nekoliko zaviti stroki. Od starih dreves omenja posebno lep, 25 m visoki zlati jesen (sorta velikega jesena – Fraxinus excelsior Jaspidea), ki je zaradi poškodb ob gradnji bencinske črpalke začel hirati. Danes tega drevesa ni več.
Nasproti raste navadna maklura (Maclura pomifera), ki je bila takrat 7 m visok drevesast grm. Ob makluri so Lawsonove paciprese (Chamaecyparis lawsoniana), pred takratnim Ogradovim dvoriščem stoji veliki ginko (Ginkgo biloba). Šoštarič navaja, da je v bližini rasla stara hiba (Thujopsis dolabrata), ki naj bi se posušila, zato so na drugi strani ceste, v varnem okolju smrek (Picea sp.) in duglazij (Pseudotsuga menziesii), posadili mlado hibo, ki se do danes ni ohranila.
Za črpalko na levi strani poti je rdeča bukev (Fagus sylvatica f. purpurea Ait.), ki jo prepoznamo po škrlatno rdečih listih.
Ob cesti h gradu se je dvigal mogočen veliki jesen (Fraxinus excelsior; podrt je bil v neurju 13. julija 2024). Rastel je na zahodni strani glavnega dostopa do gradu. Pod tem drevesom so bili še v letu 1973 ostanki kamnite klopi in mize. Avtor opisuje še druge orjaške velike jesene severno od Ogradove delavnice, tam naj bi kmalu po drugi svetovni vojni podrli veterana, starega okoli 600 let.
Na parkirišču pred grajskim stolpom Šoštarič opisuje dva mlajša kavkaška krilata oreškarja (Pterocarya fraxinifolia) – danes je ohranjen samo eden. Obhod parka Šoštarič nadaljuje po severni strani, po pešpoti in mostičku. Tu so zasajene kriptomerije (Cryptomeria japonica), na drugi strani mostička pa pritlikave vrbe (Salix repens). Na vrhu pobočja pred prvo hišo so v skupini kanadska čuga (Tsuga canadensis), navadna ameriška duglazija (Pseudostsuga menziesii) in ameriški klek (Thuja occidentalis). Danes kanadske čuge na tej sončni lokaciji ni več.
Južno od te skupine, na pobočju nad potočkom, navaja belolistni dren (Cornus alba Spaethii), ob potoku pa dva primerka močvirskega taksodija (Taxodium distichum), od katerih je ohranjen le eden. Od »zgornjega mostička«, ki ga sicer ni več, se navzdol odpira lep pogled po dolinici, v kateri so skupine parkovnih dreves, izstopajo pa orjaški veliki jeseni, nad katerimi se dviga streha grajskega stolpa. Plosko dno doline priča, da je bil tu nekdaj ribnik.
Šoštarič opis nadaljuje pri spodnjem mostičku, pri katerem se je začela najlepša sprehajalna pot. Ob mostu je bil rogovilar (Gymnocladus dioica), v senčni dolini proti reki Dravi so rasla številna visoka drevesa evropskega macesna (Larix decidua), visoki pajeseni (Ailanthus altissima), rdeči hrasti (Quercus rubra), kleki (Thuja sp.), tise (Taxus baccata), dobi (Quercus robur), pravi kostanji (Castanea sativa), navadni beli gaber (Carpinus betulus) in drugi. Avtor navaja, da pogreša zlati macesen (Pseudolarix amabilis), ki naj bi še po vojni krasil park.
Nadalje piše, da najbolj senčna pot obkroži grad po zahodni in južni strani, nato preči dolino čez spodnji mostiček, nato spremlja dolino navzdol do majhnega pomola z mizo in klopmi ter počasi zavije ob pobočju navzgor, med starimi dvestoletnimi hrasti proti vinski kleti. Od te poti se odcepi svetlejša in sončna pot že takoj za mostičkom proti severovzhodu navzgor na planoto. Na planoti avtor našteje več zanimivih grmovnic in dreves, med njimi cemprine (Pinus cembra), stari hrast dob (Quercus robur), tulipanovec (Liriodendron tulipifera) in navadni negnoj (Laburnum anagyroides), na drugi strani poti pa spet en zlati jesen – sorta velikega jesena (Fraxinus excelsior Jaspidea). V bližini naj bi rastel tudi brek (Sorbus torminalis). Vsa drevesa, razen cemprina, breka in zlatega jesena v parku rastejo še danes. Avtor na tem platoju navaja osrednje presenečenje parka, to je v severovzhodnem delu ob skupini rdečih borov (Pinus sylvestris) in navadnih belih gabrih (Carpinus betulus) sedemdebelni veliki jesen (Fraxinus excelsior), ki ima poškodbe, nastale zaradi posledic eksplozij granat v drugi svetovni vojni. Takoj ob njem omenja redki rumenocvetni divji kostanj (Aesculus glabra). Na drugi strani platoja so topoli (Populus sp.), jablane (Malus sp.), virginski brin (Juniperus virginiana) in rumeni dren (Cornus mas). V sredini med tema dvema skupinama je še vitki stebrasti hrast (Quercus robur Fastigiata).
Ob potki, ki zavije proti gostilni G-Spot, raste na desni strani katalpa, ki je polegla in raste vodoravno; na delu, kjer je »spodnji del« debla, raste hrast. Katalpa ali cigarar, kot ga pogosto imenujemo, je v Ormožu pogosto sajeno okrasno drevo (najdemo jo tudi ob občinski zgradbi).
Njegov opis se nato premakne proti jugu, do konca nekdanjega lipovega drevoreda in proti grobnici nekdanjih lastnikov gradu ter vse do vinske kleti. Vmes navede, da so ob poti rastle različne grmovnice in drevesa. Na južnem strmem pobočju proti železnici je strnjen sestoj naravnega gozda iz dobov (Quercus robur), navadnih belih gabrov (Carpinus betulus), navadnih bukev (Fagus sylvatica), lip (Tilia sp.), pravih kostanjev (Castanea sativa), črems (Prunus padus), robinij (Robinia pseudoacacia), akacij in drugih vrst drevnin.
Ob obhodu novega letnega kopališča je avtor navedel, da je ob njem zasajenih več različnih novih drevnin, pri čemer je posebej omenil ameriški ambrovec (Liquidambar styraciflua). Omenja tudi nov nasad različnih žlahtnih grmovnic ob vinski kleti (ognjeni trn, brini, tise, pamele, vrtnice idr.), ki je nastal v sedemdesetih letih (pred tem so tam »kraljevali« orjaški hrasti).
Vir: Šoštarič, 1973: 299–302; Konservatorski načrt 2204/2022 KN, Mapa O1, str. 55–57.
