8. avgusta 1911 je celjska sokolska župa v Središču ob Dravi priredila župni zlet in skupni telovadni nastop celjskih ter varaždinskih Sokolov. Ob tej priložnosti je češki zdravnik dr. Karol Chloupek domačim rodoljubom dal pobudo za ustanovitev središkega Sokola (velja tudi za ustanovitelja in dolgoletnega starosto Murskega Sokola v Ljutomeru). Tako je bil 22. oktobra leta 1911 v Središču ustanovljen telovadni odsek srediških rodoljubov, leta 1912 pa društvo Dravski Sokol (arhiv DTV Partizan Središče ob Dravi).
Ob ustanovitvi je društvo štelo 45 članov. Na ustanovnem občnem zboru, ki je potekal v gostilni Zidarič, je bil za starosto soglasno izvoljen Srečko Dogša. Sokole je vodil vse do prve svetovne vojne. Podstarosta društva je postal Martin Rakuša, prvi načelnik pa Franjo Kočevar. Tajniške posle je prevzel Ljudevit Muzek, blagajniške zadeve pa Stanko Grivec, v letu 1913 jih je prevzela Lojzka Kocmut. Poleg njih so bili v prvi odbor izvoljeni še Stanislav Dogša, Matija Ivanuša, Ivan in Anton Kolarič, Josip Šinko, Jakob Klemenčič, Rupert in Julij Borko, Matej Veselko, Jakob Zadravec in Josip Žnidarič. Vaditeljski zbor, ki je štel 6 vaditeljev, sta vodila Franjo Kočevar in Matija Veselko. Pri društvu so ustanovili tudi stavbni odsek, saj so si zadali nalogo, da si bodo zgradili svoj sokolski dom.
Po teritorialni razdelitvi je bil središki Sokol najprej priključen celjski sokolski župi, ustanovljeni 30. oktobra 1910. Konec leta 1913 je bil priključen novoustanovljeni mariborski sokolski župi v mariborsko okrožje, po letu 1914 pa je spadal pod ptujsko okrožje.
Kljub težkemu finančnemu položaju in ob organizacijskih težavah, saj člani niso imeli na voljo primerne telovadnice in potrebnega telovadnega orodja, je bilo delo društva zelo razgibano. Prve telovadne vaje so izvajali kar v skednjih ter v konjskem hlevu pod vodstvom Franja Kočevarja in Antona Kolariča. Člani društva so se prvič predstavili občinstvu s telovadnim nastopom 25. avgusta 1912. Leta 1913 je društvo štelo 46 članov: 10 telovadcev, 10 telovadk, 2 naraščajnika in 24 osnovnošolskih otrok, vseh članov v sokolskem kroju pa je bilo 32. V tem letu so Sokoli pripravili 3 predavanja in 11 telovadnih nastopov. Zadnjič pred prvo svetovno vojno so nastopili na zletu mariborske sokolske župe v Rušah, 29. junija 1914.
Prva svetovna vojna je delovanje Sokola prekinila in v sokolskih vrstah zapustila praznino ter odpor do aktivnega dela. Mnogi člani so veljali za politično sumljive, zaradi česar so bili zasledovani in preganjani. Srečka Dogša, starosto središkega Sokola, so orožniki odgnali v ječo v Gradec, kjer je tudi umrl. Med vojno se je v zaporu znašel tudi kapelnik sokolske godbe Franjo Serajnik. Stanko Dogša in mnogi drugi telovadci so padli na raznih bojiščih prve svetovne vojne.
Ponovni povojni zagon Sokola je bil težavnejši kot njegova ustanovitev, saj so med vojno izgubili nekaj najboljših članov in telovadcev. Razmere so se kljub težkemu gospodarskemu stanju postopno izboljševale in postopoma je oživljal tudi Sokol. To se je kazalo v organizaciji in aktivnostih v naslednjih letih. Zavedali so se, da je za napredek društva potrebna vzgoja, ki ne bi temeljila samo na telovadbi, temveč tudi na splošni izobrazbi v sokolskem duhu. Prizadevali so si pridobiti več strokovnega kadra. Starosta društva je postal Franjo Kočevar, ki je potem društvo vodil 13 let (1919–1932). Leta 1932 ga je zamenjal Anton Tkalec. Zadnja leta pred okupacijo je društvo vodil Jože Čulek. Vaditeljski zbor je po prvi svetovni vojni najprej vodil Anton Kolarič, pri delu mu je pomagal Matija Ivanuša. V obdobju 1922–1930 je telovadce vodil učitelj Srečko Vettori, med letoma 1930 in 1932 Jože Veselko, v letih 1932–1941 pa je vaditeljski zbor vodil dober telovadec Srečko Jambrovič. Prva načelnica in vaditeljica ženskih odsekov pred prvo svetovno vojno je bila Olga Serajnik, po vojni je načelniške posle prevzela Anica Tavčar. Sledile so Anica Kočevar, Rozinka Jurjaševič, Marija Horvat, Ela Marčec, od leta 1934 pa Marica Vajda.
Društvo si je že pred prvo svetovno vojno prizadevalo za lasten sokolski dom. Gradnja se je začela poleti leta 1921, ko so postavili njegove temelje. Novi dom, Sokolana, plod prostovoljnega dela stavbnega odseka Dravskega Sokola, je bil slovesno odprt 10. oktobra 1926, ob slovesnosti 4. zleta ptujskega sokolskega okrožja, s čimer so se izpolnile dolgoletne želje srediških sokolov. Sokolski dom je premogel dvorano, gledališki oder, sobo za društvene seje, knjižnico in telovadnico. Veliko zaslugo pri gradnji je imel dolgoletni načelnik središke hranilnice Maks Robič. Gradnja in slovesno odprtje Sokolane sta pomenila vrhunec društvenih aktivnosti.
Za sprejem v članstvo Sokola so veljala posebna pravila. Prosilec za sprejem v članstvo sokolov je moral biti star najmanj 18 let. Ob sprejemu je dal pristopno izjavo, ki je vsebovala življenjepis in navedbo morebitnega članstva v kakšnem drugem društvu. Kandidat je moral dajati jamstvo o svojem moralnem življenju v javnem in zasebnem življenju ter o svoji narodni zavesti in neoporečni naravnanosti. Odbor Sokola je po šestmesečni poskusni dobi sprejel kandidata v društvo. Novi član je dobil društveno izkaznico in uradni sokolski znak, plačati je moral tudi članarino (Krasnik, 2004: 3). Sokoli so se med seboj nazivali brat in sestra, pozdravljali pa z enotnim sokolskim pozdravom Na zdravje. Člani so se med seboj tikali, ne glede na starost, poklic, družbeni položaj ali funkcijo v društvu, izven društvenega življenja pa sta veljala naslavljanje in vikanje v skladu z običajem in bontonom.
Članstvo se je delilo na več skupin. Sestavljali so ga otroci, naraščajniki/naraščajnice in člani/članice. Člani so nosili posebna oblačila. Imeli so slavnostne in telovadne kroje. Slavnostni kroj so sestavljali sivkasto rjav suknjič (surka), enake hlače, rdeča srajca in klobuk (čikoš) s sokolskim peresom. Klobuke je pozneje zamenjala nizka okrogla čepica. Moški telovadni kroj je bil sestavljen iz bele majice z rdečim robom, dolgih temnomodrih hlač ter modro-belega pasu. Ženske so nosile temnomodra plasirana krila, bele bluze z rdečo vrvico namesto gumbov ter bele kratke nogavice in črne čevlje. Na glavi so imele rute. Slavnostni kroj naraščajnikov so sestavljale peščeno rjave hlače do kolen in rdeča srajca. V telovadnici so nosili bele telovadne hlače iz domačega platna (Krasnik, 2004: 3). Sokoli so imeli tudi svoj prapor, na katerem je bil sokolski monogram z imenom društva ter ptica sokol, okoli katere se je vila državna trobojnica. Vsi ostali okraski so bili poljubni in sestavljeni iz ornamentov določenega območja ali regije.
Prvi javni nastopi in zleti središkega Sokola so bili rezultat načrtnega in rednega dela. Društvo je pripravilo več zletov ptujskega sokolskega okrožja, med drugim tudi zlet mariborske sokolske župe leta 1921. Na njem je vaje izvajalo 246 članov, 370 vojakov oz. skupaj 616 udeležencev. Z zletom ptujskega okrožja in z razvitjem društvenega prapora 14. junija 1936. leta je društvo svečano proslavilo 25. letnico obstoja. Spominska traka sta na prapor pripela kumica Dragica Zadravec in starosta varaždinskega sokola, narodni poslanec Stjepan Novakovič. Leta 1938 je društvo razvilo naraščajski prapor, ki ga je izvezla Otilija Jambrovič.
Leta 1929 je bil Središki Sokol z zakonom ustanovljen kot državna ustanova z imenom Sokol Kraljevine Jugoslavije (Kolar, 2010: 22). V društvu je postala redna telovadba z leti vsestranska in množična. Ob orodni telovadbi so sredi 30. let 20. stoletja člani igrali odbojko, ukvarjati so se začeli tudi s tekom.
Ob začetku druge svetovne vojne se je bogato kulturno-prosvetno delo srediških Sokolov prekinilo. Nemci so 22. aprila 1941 društvo ukinili, njegovo premoženje pa zaplenili. Vsi vidnejši člani Sokola so bili zaprti po vnaprej pripravljenih seznamih ter nato izgnani v Srbijo in Bosno in na Hrvaško. Po vojni društva niso obnovili. Nekateri člani Sokola so se v 50. letih 20. stoletja vključili v novo ustanovljeno Telovadno društvo Partizan Središče ob Dravi (DTV Partizan Središče ob Dravi).
