Decembra smo lahko v dvorani Knjižnice Otona Župančiča prisluhnili kiparki Dragici Čadež, ki je z nami delila spomine na svoje otroštvo v Tacnu in mladost v Ljubljani.
Rodila se je leta 1940 v Ljubljani. Otroštvo je preživela v Tacnu, kamor segajo tudi njeni prvi spomini: “Spomnim se, da je oče delal v tekstilni tovarni Hribernik, na enem delu Save, na drugem delu Save pa smo stanovali – v bližini mostu, ki gre čez Savo. Vem, da sta s sestro dvojčico vedno hodili na ta most čakat ata, ki je hodil iz službe. Za naju je bil ta most nekaj čarobnega, ne vem, nekaj se je vedno dogajalo, voda je tekla, lahko sva se guncali. Mama je večkrat hodila pomagat v Skaručno k enemu kmetu, mama je bila iz kmečke družine, tako da smo en del prostega časa preživljali v igri s kmečkimi otroki, to je bil en tak sproščen čas.”
Kasneje se je njena družina zaradi očetove službe preselila v Maribor. Dragica Čadež se je v prestolnico vrnila šele v času študija, na Akademiji za upodabljajočo umetnost je izbrala smer kiparstvo: “Mama je rekla, zakaj pa ne greš na arhitekturo, je bila vsa nesrečna, da sem se za kiparstvo odločila. Potem sem se še poročila s kiparjem … Mama je bila najbolj nesrečen človek na svetu, tega ni razumela, nikoli se ni ukvarjala z umetnostjo.”
V študentskem času je prebivala v Rožni dolini, večino časa pa namenila študiju in ustvarjanju na Akademiji: “Sploh se ne spomnim družabnega življenja. Smo bili kar skoz na Akademiji. Akademija je bila naš drugi dom. Nabavili smo si tudi ključe od ateljejev in tisti, ki je hotel kaj delat, je svoj čas porabil tam …”
Velik del pogovora je Dragica Čadež posvetila umetnosti in njenemu pomenu. Od umetniških dogodkov, ki so se takrat dogajali v Ljubljani, pa je še posebej izpostavila Grafični bienale: “Mi smo Grafični bienale komaj čakali. To je bilo sodelovanje umetnikov iz celega sveta. Svetovno je bil to eden največjih dogodkov v umetnosti, ne samo v grafiki. Po upokojitvi Kržišnika, je propadel tudi bienale. To je za nas ogromna škoda … Velikokrat smo po kakšnem odprtju razstave šli k Mikiju, to se pravi v Pen klub nasproti Moderne galerije, in smo potem nadaljevali s klepeti, debatami.”
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete TUKAJ.
