Prebivalstvo držav, ki so se vojskovale v prvi svetovni vojni, se je težko prebijalo skozi nastale težke razmere. Tako je bilo tudi na Kranjskem in v njenem središču Ljubljani ter v drugih slovenskih deželah. Mestne oblasti so pogosto organizirale dobrodelne akcije za ranljive skupine. Odziv ljudi in raznih ustanov je bil vedno soliden in v letih vojne so pomagali mnogim pomoči potrebnim prebivalcem Ljubljane ter drugim, ki so prišli v osrčje Kranjske.
Ob začetku prve svetovne vojne, 28. 7. 1914, je Avstro-Ogrska v okviru Vojnega ministrstva ustanovila Vojnovarstveni urad (Kriegsfürsorgeamt) z namenom organiziranja akcij za zbiranje materialnih dobrin in potrebnih denarnih sredstev za različno oskrbo vojakov in civilnega prebivalstva. Tedaj so bile izdane tako imenovane pepelke. To so bile nalepke, ki so bile podobne poštnim znamkam, niso pa imele njihove funkcije. V vseh primerih so služile za zbiranje pomoči v dobrodelne namene in so jih lepili na poštne pošiljke. Večina jih je nosila tudi napis »za vojno pomoč«. Na njih je bila podoba prestolonaslednika Franca Jožefa Ota Habsburškega (1912 – 2011), sina cesarja Karla, v uporabi pa so bile od konca leta 1916 do konca prve svetovne vojne. Z nakupom je posameznik daroval 5 vinarjev (hellerjev) za vojno pomoč. Pred tem so zbirali materialne dobrine za zaščito vojakov pred mrazom. Pepelko je natisnila tiskarna Strache v severnem delu Češke. Tovrstno pomoč so zbirali tudi v naših mestih, denimo Novem mestu. V Dolenjskem muzeju hranijo pepelke iz zapuščine lekarniške družine Bergman.
29. julija 1914 se je ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar obrnil na ustanove in ljudi dobrega srca, da bi pomagali z darovi v denarju in blagu prebroditi težke čase družinam, katerih možje so bili vpoklicani v vojsko. Prva dobrodelna akcija se je imenovala Usmiljenim srcem: nanjo so pozivali z letaki, opozarjali v osrednjih slovenskih in nemških časnikih. Število prosilk za pomoč je hitro naraščalo, zato so se kmalu odločili, da bodo podpirali le najrevnejše. Izdajali so posebne nakaznice za živila, mestna uprava je organizirala aprovizacijo. Ta je imela nalogo oskrbovanja prebivalstva z živili, ki so jih prodajali v vojnih prodajalnah. Prvo takšno prodajalno so odprli 1. maja 1915. Ker je vojna dolgo trajala, mestna aprovizacija ni zmogla dohitevati ljudskih potreb, zato so ljudje začeli po živež hoditi na podeželje. Premoženje skladov za vdove in sirote se je nabiralo in večalo z darovi, k zbiranju katerih so pozivali z oklici ob cerkvenih in cesarskih praznovanjih.
Na tem mestu navajamo nekatere dobrodelne akcije in druge dejavnosti skozi leta vojne, o katerih zasledimo vesti v časopisju:
1914: akcija Usmiljenim srcem konec julija, dobrodelne loterije, kupovanje srečk novembra.
1915: Brambni ščit v železju – 18. 8. ob praznovanju 85-letnice cesarja Franca Jožefa.
1916: teden Rdečega križa v maju, prodaja cvetic in znakov, vodile ljubljanske ženske. Med 4. in 8. oktobrom so potekali darovni dnevi ob cesarjevem godu s številnimi glasbenimi prireditvami in kino predstavami
1917: v aprilu »Vojaških vdov in sirot teden«. Mlade dame ljubljanske družbe so nabirale prispevke za sklad vdov in sirot. Ob večerih so se odvijali dobrodelni koncerti v kavarnah Evrope, Uniona in Kasina. 16. in 17. junija so priredili Dan žepnih robcev.
1918: aprila oljčji dan – kupovanje oljčnih vejic v korist skladu za preskrbo vdov in sirot vojakov s soške fronte soboto in cvetno nedeljo. Najmanj 10 vinarjev za oljčno vejico. Prodajale so sprehajajoče se prostovoljke, vojaki so postavili prodajalne pred stolnico, frančiškansko in nunsko cerkvijo.
Župan Ivan Tavčar in Aprovizacijski odsek sta marca 1916 zasnovala posebno akcijo za prehrano revnih slojev, ki je julija tega leta zajela okoli 800 družin. V okviru te akcije je mestna aprovizacija v vojnih prodajalnah prodajala živila po znižanih cenah, razliko med nabavno in prodajno ceno pa so krili iz mestnih finančnih sredstev. Količina živil na voljo je bila zaradi omejenih finančnih sredstev majhna. Mestni magistrat je finančna sredstva pridobival z najemanjem posojil in dobrodelnimi akcijami, pa tudi z davki.
Medvojna dejavnost ljubljanskih dobrodelnih ustanov
Dobrodelna pisarna na Kolodvorski ulici je dajala ljudem brezplačna pojasnila, zanje je opravljala poizvedbe za pogrešanimi v vojni, dajala navodila invalidom (slepim, gluhonemim, ranjenim) in sirotam ter drugim pomoči potrebnim. Za pomoči potrebne so sestavljali prošnje za podporo, dopust, vzdrževalnino, pokojninske in ranjeniške ter invalidske doklade. Za invalide so obstajale invalidske hiše, kamor so jih lahko namestili. Društvo Dobrodelnost je bilo zasnovano na podlagi krščanske ljubezni in ni delalo razlik med iskalci pomoči. Društvo je skrbelo za popularizacijo karitativnega dela, ukvarjalo se je tudi z izseljenci in priseljenci. Skrbeli so za pravno varstvo in varstvo mladine, invalidom so priskrbeli delo.
V 41. poročilu Družbe Vincencija Pavlanskega iz leta 1916 je navedenih veliko ustanov v Ljubljani in okolici, ki so bila namenjena oskrbi otrok. Društvo Sv. Vincencija Pavlanskega za ubožno preskrbo in mladinsko varstvo na Kranjskem je zavetišča odprlo, da bi »preprečilo podivjanje in posurovenje šolske mladine«, saj med vojno ni bilo več šolskega pouka. Otroška zavetišča so vodili cerkveni in posvetni ljudje, v njih so skrbeli za vzgojo in prehrano otrok, starih od 6 do 14 let, nameravali pa so odpreti tudi oddelke za mlajše otroke. Dnevni prispevek za otroka je znašal 20 vinarjev, nekatere pa so sprejeli tudi brez plačila, če njihovi starši niso imeli sredstev. Za te je stroške pokrila ljubljanska občina. V letu 1915 in na začetku 1916 je na območju ljubljanske občine delovalo Dnevno deško zavetišče sv. Jožefa v Rokodelskem domu v Komenskega ulici 12, v katerem so sprejeli dečke iz najrevnejših delavskih slojev, otroke črnovojnikov, rezervistov, sirote. Od konca leta 1916 in leta 1917 so delovala še dnevno zavetišče na Bleiweisovi cesti 6, v Florjanski ulici 27 ter v Spodnji Šiški v okrilju Konference sv. Frančiška Asiškega. V Mostah je prav tako delovalo zavetišče, saj so bile po nekaterih podatkih na tem koncu (Moste, Vodmat, Selo) zelo slabe razmere za otroke. Dnevna zavetišča so delovala vsak dan, razen ob nedeljah in praznikih. Za zapuščene otroke in sirote so skrbeli še Lichtenthurnova dekliška sirotišnica, Deška sirotišnica Marianum (Marijanišče) na Poljanski cesti, sirotišnica za zapuščene male otroke sestre Marije Tomc. Dnevna zavetišča so vzdrževali z denarnimi prispevki, ki so jih mestnemu magistratu nakazovali posamezni darovalci, prav tako je tudi občina namenjala subvencije za mladinsko skrb. Deželna vlada je leta 1916 organizirala akcijo »za otroka«, za revne otroke v Dnevnih zavetiščih, glede preskrbe z obutvijo, zajtrkom in kosilom. Stroški te akcije so znašali 60.000 kron, občina pa je prispevala 15.000 kron iz aprovizacijskega fonda. Poleg denarja so Dnevna zavetišča dobivala tudi živila iz zalog mestne aprovizacije.
41. poročilo Družbe Vincencija Pavlanskega navaja še druge ustanove poleg zgoraj navedenih: Patronat za mladino, konference – Stolno konferenco sv. Nikolaja v Ljubljani, sv. Jakoba, Marijinega oznanjenja, sv. Petra, sv. Janeza Krstnika v Trnovem, Karmelsko Mater Božjo na Selu pri Ljubljani, pri sv. Antonu na Viču ter ustanove v Tržiču, Loškem potoku, Idriji, Kamniku in na Jesenicah. Ustanove so skrbele za celotne družine.
Pozornosti pa niso posvečali le otrokom, ki so imeli očete v vojni, matere pa so se prebijale z delom v vojnih delavnicah. Poskrbeti je bilo potrebno tudi za vojne invalide in ranjence: njih so sprejemali in zdravili, oskrbovali v številnih bolnišnicah po Ljubljani, zlasti v Deželni bolnici, Leonišču, rezervni bolnici številka 4, bolnišnice so uredili po tovarnah in šolah.
